Recenzija: Vrnitev v Silent Hill
»Vse poti vodijo v Silent Hill.”
Kadar je govora o filmih, posnetih po računalniških igrah, skoraj vedno sledi sklep, da so ti naravnost obupni in popolnoma odrezani od tistega, kar je igre naredilo legendarne. Obstajajo pa tudi svetle izjeme in mednje spada tudi grozljivka Silent Hill režiserja in scenarista Christopha Gansa, ki navkljub nekaterim vsebinskim spremembam še danes predstavlja vzorno adaptacijo kultne franšize računalniških iger, ki prepletajo telesno in psihološko grozo. Dve desetletji po prvem filmu se Gans vrača v Silent Hill s filmom Vrnitev v Silent Hill, ki vsebinsko pokriva Silent Hill 2, po mnenju mnogih oboževalcev najboljšo igro v franšizi, zato je Gans imel pred sabo težak izziv.
Film zgolj okvirno sledi zgodbi iz omenjene igre; James Sunderland je slikar, ki nekaj mesecev po končanem razmerju z Mary prejme njeno pismo, s katerim ga vabi na ponovno snidenje v skrivnostnem mestu Silent Hill. Ob prihodu se James hitro sooči z dejstvom, da je mesto pod vplivom nadnaravnih sil, ki obenem predstavljajo pot do tragične resnice o njegovi izgubljeni ljubezni. Tako film kot igra izhajata iz prepričanja, da je Silent Hill fizična manifestacija potlačene psihične bolečine vsakogar, ki se ni zmožen soočiti s svojimi notranjimi demoni in pogosto neprijetno resnico.
Naj že na začetku odpravimo nekatere strahove; Vrnitev Silent Hill ni tako slab film, kot je trenutno moč brati tako pri kritikih kot gledalcih. Lahko mu očitamo marsikaj, toda Gans tudi v drugo dokaže, da vsaj razume estetsko vizijo in atmosfero iger, katere zna uspešno preslikati na veliko platno. Film se tako lahko znova pohvali z odlično atmosfero, izpiljeno vizualno podobo, dobro kombinacijo psihološke in telesne groze (tu velja izpostavi predvsem natančen videz znamenitih pošasti iz igre) ter presenetljivo dobro preslikavo nekaterih najbolj ikoničnih prizorov iz igre. Filmu je v veliko pomoč tudi uporaba nepozabne glasbe Akire Yamaoke, s katero uspe sicer predvidljiva zgodba vsaj občasno zaigrati na gledalčeva čustva.
Filmu se najbolj zatakne pri razvoju zgodbe in njenih likov, ki bi si zaslužili bistveno boljšo obravnavo. Nemogoče je pričakovati, da bo film v slabih dveh urah uspel zajeti vso kompleksnost zgodbe iz igre, pa vendar se zdi, da je bil Gansov film v montaži precej porezan, kar vodi do dvojega; premalo dodelane zgodbe in preveč enodimenzionalnih likov. Nekatere oboževalce igre bo zmotilo tudi to, da se ikonični liki kot so piramidni mož in iznakažene “seksi” medicinske sestre v filmu pojavijo zgolj za nekaj minut, Gans pa si tako kot pri predhodniku privošči nekaj ključnih sprememb v zgodbi, s katerimi si bo najverjetneje znova nakopal jezo oboževalcev franšize Silent Hill.
Je Vrnitev v Silent Hill nerazumljena filmska mojstrovina? Daleč od tega. Je negledljiva, amaterska in dolgočasna izguba časa? Prav tako daleč od tega. Gre za povsem spodobno adaptacijo kultne računalniške igre, ki sicer pušča veliko prostora za izboljšave, vendar je v navalu pogosto obupnih filmov, ki temeljijo na igrah, čisto solidno razvedrilo za oboževalce telesne in psihološke groze.
Film Vrnitev v Silent Hill si je moč ogledati na rednem sporedu izbranih slovenskih kinematografov.
Ocena: 3/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Odlična atmosfera
- Prepričljivo preslikani ikonični prizori iz računalniške igre
- Dobra kombinacija psihološke in telesne groze
- Uporaba ikonične glasbe iz igre
MINUSI
- Nedodelana zgodba in liki
- Občasno pretirano zatekanje k cenenim posebnim učinkom
- Oboževalci računalniške igre ne bodo navdušeni nad spremembami
