Recenzija: Venom: Zadnji ples

“Ples umetnih možganov.”

Venom je eden od bolj prepoznavnih Marvelovih antiherojev, ki je bil leta 2018 deležen svoje prve solo filmske adaptacije in navkljub poraznemu kritiškem odzivu postal nepričakovana filmska uspešnica, kar je studio Sony, ki sicer že dolgo časa nima sreče s serviranjem gledljivih superherojskih filmov, napolnilo z upanjem, da je vendarle uspelo najti zlato kravo, s katero bodo molzli denar od občinstva. To do določene mere drži, saj sta tako prvi film kot njegovo nadaljevanje v blagajne prinesla okoli 1,3 milijarde dolarjev.

A finančni uspeh niti približno ni odraz kvalitete omenjenih filmov; Venom kot Venom 2 objektivno gledano nista dobra filma, četudi je moč razumeti, zakaj sta pritegnila pozornost širšega občinstva. Občinstvo je lačno filmov, kjer superheroji ne predstavljajo več osebnostno in moralno močnih likov, ki živijo za opravljanje dobrih del in Venom je zgrajen kot konfliktna oseba, venomer razcepljena med lastno človečnostjo in sadistično zverinskost. Škoda le, da filmi tega niso nikoli raziskali in namesto tega dostavili miks spolirani “PG-13” akcije in otročjega humorja. In tudi v zaključku trilogije z naslovom Venom: Zadnji ples ni prav nič drugače.

Daleč najbolj svetlo točko filma predstavlja Tom Hardy, ki se preda vlogi nekdanjega novinarja in sedaj ubežnika pred zakonom Eddieja Brocka / Venoma z velikansko mero entuziazma in dostavi všečno predstavo, ki pa si je film niti približno ne zasluži. Hardy je enostavno predober za takšen zmazen, tako kot tudi preostanek igralske zasedbe (Juno Temple in Chiwetel Ejiofor), ki se sicer niti ne pretvarja, da je v filmu zaradi dovolj visokega honorarja. Se pa vseeno zdi nenavadno, da Hardy, ki je tudi eden od scenaristov filma, tako zagnano zapravlja čas s projektom, ki bi vsakemu resnemu igralcu predstavljal karierni samomor.

Z izjemo navdušenega Hardyja je vse ostalo v filmu pod kritiko; od dolgočasne zgodbe, ki je zgrajena okoli monotonih prizorov Eddijevega pešačenja po puščavi in naveličanega razlaganja vsebine, imbecilnih poskusov humorja, katastrofalno cenenih posebnih učinkov, lesene akcije pa do celega kupa nevmesnih prizorov, ki so v film vstavljeni zgolj zaradi raztegovanja dolžine. In ravno pri teh prizorih je moč čutiti patetično obupanost filma, ki si se trudi na vse možne načine najti nekaj, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost; zakaj bi Venom plesal na Abbino uspešnico Dancing Queen? Ker je preveč neumno, da bi se gledalec dolgočasil in to je način razmišljanja, ki se ga Venom: Zadnji ples ves čas oklepa.

Upamo lahko, da je Venom: Zadnji ples res tisto, kar obljublja naslov; zadnje poglavje v trilogiji filmov, ki imajo že od samega začetka težave z identiteto in služijo zgolj kot podlaga, na katero studio zmeče vse, kar mu pride naproti v upanju, da bo nekaj od tega vžgalo pri občinstvu. In četudi bodo oboževalci prejšnjih filmov tudi tokrat našli nekaj, kar jih bo zabavalo, toda triki, s katerimi želi Venom zbuditi pozornost občinstva, so že tako zlajani in dolgočasni, da v četrto ne bodo več vžgali.

Film Venom: Zadnji ples si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 2/5