Recenzija: Transformerji: Vzpon zveri

»Transformerski McGuffini so nazaj!«

Transformerji: Vzpon zveri je sedmi film v franšizi, ki se je v tej obliki začela leta 2007, ko je navduševal prvi del Transformerjev. Od filma Michaela Bayja je minilo več kot petnajst let, v tem času pa smo dobili več katastrofalnih kot povprečnih filmov. Franšizo je bilo precej težko spremljati z vidika oboževalcev, čeprav je bil zgolj peti film v franšizi finančna polomija, skupaj pa so prinesli več kot 5 milijard ameriških dolarjev. Prvič v zgodovini si je ta filmska serija vzela pet let oddiha, saj je kritiški in finančni uspeh Bumblebeeja iz leta 2018 poskrbel za premislek o prihodnosti franšize. Je bil premislek dovolj dolg ali se je franšiza vrnila nazaj v začrtane tirnice?

Vzpon zveri ima veliko prednost, ki ji lahko rečemo odsotnost Michaela Bayja na režiserskem stolčku. Potem, ko je prvi del še nekako zdržal njegov stil humorja in ognjemetne akcije, je vsak bil vsak naslednji film očitno slabši – tu primat držita Maščevanje padlega in Zadnji vitez oziroma drugi in peti del. Če so bili prvi Transformerji velika uspešnica, so hitro postali tarča posmeha. In potem se je zgodil Bumblebee, s katerim je režiser Travis Knight stvari obrnil v pravo smer.

Ste vedeli, da je Travis Knight predsednik filmskega studia Laika in sin ustanovitelja podjetja Nike, Phila Knighta?

Ne glede na to, kako se je veter obrnil, je bil očitno samo veter. Velika večina stvari, ki jih je Bumblebee naredil prav, je zdaj spremenjena in bližje ostalim predhodnikom. Režiser Steven Caple Jr. (Creed II, 2018) vse skupaj pelje po neki ravni črti in ne poskuša nič drastičnega, kar poskrbi za varno zavetje oboževalcem, ki v veliki večini ne bi smeli biti razočarani, hkrati pa gre za precej pozabljiv film v franšizi, ki v veliki meri ni navdušila. Šlo naj bi za nadaljevanje Bumblebeeja in predhodnika Transformerjev, kar se bo verjetno razpletlo v naslednjih filmih.

Zgodbo znamo že vsi na pamet, a ji je vpeta ravno dovoljšnja mera svežine, da ne bomo ves čas zavijali z očmi.

Ko se nekdanji vojak Noah (Anthony Ramos) trudi z iskanjem nove službe, da bi preživljal družino in plačeval račune za zdravljenje mlajšega brata, naleti na priložnost. Ukrasti mora Porscheja, ki je v bistvu Avtobot po imenu Mirage (Pete Davidson). Istočasno spoznamo muzejsko pripravnico Eleno (Dominique Fishback), ki za hrbtom popolnoma nesposobnih nadrejenih raziskuje zgodovinski kipec. Hitro ugotovimo, da je ta kipec pravzaprav ključ, ki ga želijo transformerji uporabiti v svoje namene. Pred mnogimi leti so ga na Zemljo prinesli Maximali, da bi ga skrili pred uničujočim zlobnežem Unikronom in njegovo vojsko Terrorkonov in Predakonov, ki jih vodi Scouge (Peter Dinklage). Avtoboti pa bi lahko z njegovo pomočjo prišli nazaj na svoj planet Kibertron. Začne se bitka za življenje in smrt ter dirka na čas, karkoli bi želeli izbrati, saj ima film vse.

Na glavne like v stilu Sama Witwickya (Shia Labeouf) in Charlie Watson (Hailee Steinfeld) lahko pozabimo, kar je dvorezen moč. Na srečo je človeških likov zelo malo, kar je bila ena opaznejših kritik v predhodnikih, a so ti liki precej dolgočasni in nezanimivi. Prevlada pa tisti srečni dobitek, da liki nimajo svojih zgodb znotraj filma in so bolj kot ne samo zraven pri vožnji velikih robotov. Tako je lahko film ustvarjen na hitrem tempu z akcijo, ki je v prvih dveh tretjinah filma zanimiva in predvsem sveža. Potem pa se zgodi »tretji akt« filma in vse skupaj postane klasična zmes računalniške animacije, ki je sicer vrhunska, a zmešana v neskončnost.

Transformerji: Vzpon zveri niso najboljši film v franšizi, a na srečo niso niti najslabši film. Jadrajo nekje v zlati sredini, ki pa se zdi pozabljiva in povprečna, kot se le da biti povprečen. Ogleda vredno za oboževalce franšize, ne zdi pa se na mestu, da bi bil to tisti film, ki bi privabil nove ljubitelje Transformerjev. Veliko bližje prvim petim kot Bumblebeeju.

Transformerji: Vzpon zveri je na voljo za ogled v vseh večjih slovenskih kinematografih. Priporočamo ga ljubitelje te franšize.

Ocena: 3/5