Recenzija: Nasmeh
»Nasmeh ni pol zdravja«
-
- 6 oktobra, 2022
- 10:00 dop
Nasmeh oz. Smile je najnovejša grozljivka oziroma srhljivka, ki nam preko prikaza grozljivega nasmeha prikaže solidno zasnovo režiserja Parkerja Finna. Številni nasmehi se vam bodo tako negativno vtisnili v spomin, kar film zelo učinkovito sporoči, a tukaj se tudi vse skupaj ustavi.
V Nasmehu spremljamo dr. Rose Cotter (Sosie Bacon), ki že na samem začetku postane del zmešnjave in prekletstva nasmeha. Pri tem začne raziskovati prekletstvo in se ga hoče za vsako ceno rešiti, poleg tega pa se sooči s svojo preteklostjo in travmo, saj misli, da bi to lahko bil ključ do zmage. Prekletstvo ni tuje v grozljivkah, saj smo to zasnovo zasledili že večkrat in tudi tukaj je vse skupaj speljano predvidljivo. Kljub temu, je učinkovit, saj večkrat vidimo ‘zlikovca’, ki drži nasmeh in hkrati tudi napetost s katero diktira razpoloženje občinstva.
Tako pridemo do največje težave filma, ki je pretirana uporaba “jumpscare” tehnik grozljivke. Že v osnovi občinstvo prestrašimo z uporabo šok učinka. Tega je v filmu absolutno preveč, saj bi lahko hudo napetost še dodatno nadgradili in se osredotočili zgolj na uporabo nasmeha. Tako se srhljivost v filmu močno razvrednoti, kar je velika škoda za potencial, ki so ga ustvarjalci izpustili iz rok.
Drugi problem se pojavi predvsem pri neverjetno predvidljivem dialogu, ki je bolj osnoven kot vanilijin sladoled. Na določenih točkah lahko poskusimo ugibati, kaj bo rekel igralec in boste zadeli točne besede ali dober približek tega. To je še en element filma, ki bi se moral močno izboljšati, saj je kljub slabi uporabi dialoga Sosie Bacon vseeno izstisnila iz sebe vse in jih lahko le čestitamo za izjemno predstavo. Njeni čustveni prizori so bili fantastično odigrani in v drugi polovici filma je zmanjšan dialog in povečan ta del igre. Pomembno se je bilo izogniti dialogu in osredotočiti na prizore, kjer so v ospredju čustva, gestikulacije in obrazne mimike. Zaradi tega je film vedno boljši, bolj ko gremo proti koncu.
Dodaten nesmisel glavnega lika je to, da se zateče k osebam za katere ve, da ji ne bodo verjeli in tako je videti še bolj duševno prizadeta. Tukaj nastopi čustveni vidik, ki totalno prevzame glavni lik in posledično tudi vse druge like, ki jim hoče to razložiti. To osnovo že na začetku dobro postavi s tem, ko Rose vidi prvi incident, a ravno zaradi tega je obnašanje glavnega lika, ko se prekletstvo prenese na njo, pretirano.
Sam konec je prav tako zanimiv, saj lahko vse skupaj končno povežemo. Ne gre za izjemen zaplet, ampak vseeno nas določen prizor na koncu vizualno navduši. Drugi elementi ne izstopajo, vse je narejeno korektno. Režija Parkerja Finna je za njegov prvi večji film pohvale vredna, saj ve, kaj točno hoče od Nasmeha. Film deluje in doseže svoj cilj, ki je prestrašiti občinstvo ter povzročiti diskusijo med prijatelji.
Na koncu tako Nasmeh nima dovolj materiala, da bi lahko upravičil trajanje filma, ki je skoraj dve uri. Režiser bi ga moral zagotovo zmanjšati, saj se vidi, da se zgodba preveč naslanja na druga dela. Podobno smo že videli pri filmu Krog (2002), ki je bil originalni inovator na tem področju. Včasih dobimo tudi občutek elementov filma Tisto (2017). Ta kombinacija sicer deluje do neke točke, a od filma ne smemo pričakovati preveč, saj nas pelje v že znane vode.
Nasmeh bi vam vseeno priporočali, kljub slabši oceni, saj film absolutno doseže to, kar pričakujemo od grozljivke. Verjamem, da bo mnogim zelo dober. Vsekakor je film zelo gledljiv. Predvaja se v vseh večjih kinematografih.
Ocena: 2/5
Serija vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Dober režiserski debi
- Čustvena igra glavne igralke
- Srhljivost nasmeha
MINUSI
- Robotski dialog
- Premalo materiala za skoraj dve ure dolgi film
- Pretirana uporaba jumpscareov
- Preveč podoben drugim grozljivkam
