Recenzija: Mežikni dvakrat

»Skrivnostno potovanje v pekel«

Blink Twice oz. Mežikni dvakrat je najnovejši psihološki triler in režiserski debi ameriške igralke Zoë Kravitz, ki se je prvič podala v filmarske vode in je tokrat zgolj za kamero. Film vas bo popeljal na vrtiljak emocij. Začne se lahkotno in z veliko mero humorja, a se ton filma na polovici ekstremno spremeni in zadnje dejanje se zdi kot popolnoma drugi film, kar je hkrati dobro in ne najbolje. Igralska zasedba je polna znanih imen in zgodba vam bo nedvomno dala misliti. Bodite pripravljeni na vse.

Psihološki triler je žanr, ki v zadnjem času doživlja preporod. V tem tisočletju je veliko filmarjev začelo svojo pot prav v tem peskovniku, vse pa se je potenciralo po filmu Get Out, ki je na podelitvi oskarjev prejel zlati kipec za najboljšo zgodbo. Film je režiral komik Jordan Peele, ki smo ga vsi poznali po svojih zabavnih skečih, zaradi česar smo bili ob izidu Get Out presenečeni nad globino in temačnostjo zgodbe, a je ta imela pod površjem pomembno sporočilo. To lahko rečemo tudi za filma Us in Nope, ki sta sledila. V isti ustvarjalni rang umeščamo serijo Atlanta in vse druge projekte igralca/glasbenika Donalda Gloverja, ki dobro izkorišča svojo prepoznavnost, da ustvarja vsebine, ki so zelo kontroverzne, a imajo pomembno družbeno kritiko. S filmom Mežikni dvakrat se je v to družbo očitno želela priključiti tudi Zoë Kravitz, ki pa bo za kaj takega morala pokazati nekoliko več.

Mežikni dvakrat je v osnovi preprosta zgodba o prijateljicah Fridi in Jess, ki po spletu okoliščin skupaj z drugimi puncami pristaneta na zasebnem otoku milijarderja Slaterja Kinga. Odklop od sveta in luksuzne zabave vsak dan. Sanjsko, kajne? Le kaj bi lahko šlo narobe? Že od začetka se zdi, da pri tem nekaj smrdi, a gledalec v prvi polovici filma še ne dobi dovolj namigov, da bi odkril vse preobrate, ki jih zgodba pripravlja. V prvi polovici je film komedija, včasih absurdna, v drugi polovici pa se prelevi v psihološki triler oz. na določeni točki že v grozljivko ali celo slasher.

V vlogi Fride je Naomi Ackie, ki ima najpomembnejšo vlogo v filmu. Ona je naš avatar v ta svet in skozi njene oči doživljamo vso dogajanje okrog nje. Zaposlena kot natakarica, sanjari o lepšem življenju in potovanje na zasebni otok v družbi simpatičnega milijarderja, v katerega je skrivaj zatreskana, je predobro, da bi ga lahko zavrnila. Tudi njena prijateljica Jess je podobnega mnenja in obe se kaj hitro znajdeta v raju bogu za hrbtom in brez možnosti povezave s civilizacijo.

Channing Tatum je v vlogi Slaterja Kinga, tehnološkega mogotca, ki po neimenovani aferi kupi svoj otok za to da se bo rehabilitiral in ga bo družba sprejela nazaj. Tatuma nismo navajeni gledati v vlogi zlikovca, zato je ta film prijetno presenečenje, saj pokaže, da ima precej bolj širok igralski razpon, kot morda verjame tudi sam. Odlično igra prijaznega, skrbnega in pozornega fanta, ki je obenem pravi playboy, a gre slutiti tudi, da nekaj ni čisto z njegovimi nameni. Ko vidimo realnost, ostanemo brez besed.

V stranskih vlogah so znana imena iz sveta filma kot so Christian Slater, Simon Rex, Haley Joel Osment, Kyle MacLachlan, Geena Davis in Adria Arjona. Prav slednja najbolj pozitivno izstopa, saj je preobrazba njenega lika daleč največja. Če smo jo do zdaj bili navajeni gledati v vlogi ljubezenskega interesa, je v tem primeru vse prej kot to. Že v filmu Naključni morilec je pokazala svoj igralski razpon in tudi s to vlogo je utrdila svoje dobro ime v Hollywoodu.

Film je zelo dobro posnet. Fotografija slike je vrhunska. Številni prizori so imenitno kadrirani in tudi montaža slike je odlična, saj nas vseskozi drži v napetosti in pričakovanju nečesa velikega. Pri tem močno pomaga tudi glasba, ki je zelo moderna, zvok pa nas vnaprej opozarja na nevarnost in nam daje slutiti, da pri vsej tej idili nekaj močno smrdi. Ko film preko montaže slike in zvoka razkrije dejansko dogajanje in potrdi naše slutnje, vam bo obrnilo želodec.

Če bi film negativno kritizirali, je vsekakor potrebno omeniti konec, ki se zdi na hitro zmetan skupaj. Ogromno časa vložimo v pripravo na razkritje, a je to slabo izpeljano, saj manjka postopno dvigovanje napetosti in nato konec, ki bi potešil naša pričakovanja. Zgodba ima močan feminističen podton in govori o zelo resnih stvareh, ki se dogajajo na podobnih zabavah in na katere je potrebno biti pozoren, vendar tudi tega ne dostavi najbolj kvalitetno. Konec je namreč v konfliktu z vsem, kar smo gledali do tiste točke.

Zdi se, da so ustvarjalci želeli v film zapakirati pomembno sporočilo, ki bi bilo relevantno, a jim to ni najbolje uspelo. Tanka je meja med praznim psihološkim trilerjem in takim, o katerem razmišljamo še dolgo po ogledu. Film se zelo trudi biti v drugem predalu, a mu za to nekoliko zmanjka, kar je pri režiserskem debiju na koncu koncev tudi pričakovano. To ne pomeni, da je zato film slab. Sploh ne. Ni pa mojstrovina, kot si želi biti.

Mežikni dvakrat je ogleda vreden psihološki triler na katerega se je potrebno predhodno mentalno pripraviti. To velja sploh za ženski del populacije, saj se zgodba prelevi v zelo travmatično in neokusno izkušnjo, kar bi znalo močno vznemiriti tiste, ki so v preteklosti doživeli kakšne tako negativne dogodke. Priporočamo ga vsem, a na lastno odgovornost. Film se predvaja v vseh večjih slovenskih kinematografih.

Ocena: 3/5