Recenzija: Kung Fu Panda 4

Mojster Shifu, ki mu v slovenščini glas ponovno posodi Pavle Ravnohrib, pojasni Poju – ponovno izjemni Klemen Slakonja -, da mora najti svojega naslednika na mestu zmajevega bojevnika, da bo lahko sam zasedel mesto mojstra Ugwayja. Ko naleti na pretkano lisičko Zhen, se z njeno pomočjo zoperstavi grožnji, ki preti Kitajski in Dolini miru. To je zlobna kameleonka Ona, ki želi osvojiti vso preteklo znanje Kung-Fuja in zavladati deželi.

Četrti del je precej zabaven in kratkočasen ogled, ki pa mu manjka globina predhodnikov. Ko so si dali prvi trije deli opravka z iskanjem samega sebe, iskanja notranjega miru in iskanja mesta pod Soncem, se četrti del ukvarja z nejasnimi sporočili, očetovskimi šalami in pogosto brezglavo akcijo. Nič od tega pa ne pomeni, da Kung Fu Panda ni ponovno nazaj v velikem slogu, saj spominja na tiste pretepaške akcije preteklosti, kjer zgodba ni bila tako pomembna kot uživanje gledalca.

In gledalci, še posebej mlajši, bodo v animirani pustolovščini zagotovo uživali. Starejši pa jim bodo oz. bomo na poti iz kinodvorane dolgovezili o tem, kako fantastičen je bil prvi del, ki smo ga gledali leta 2008 in kako ga četrto nadaljevanje ne doseže.

Ocena: 3/5