Recenzija: Do zore

»V časovno zanko ujeta krvava zabava.”

Za začetek nekaj podatkov za boljše razumevanje; pričujoči film je svobodna adaptacija priljubljene računalniške igre Until Dawn, v kateri mora skupina junakov prestati številne naporne preizkušnje na zakleti gori Blackwood. Filmi, posneti po računalniških igrah, so skoraj pregovorno zanič bodisi zaradi neprepričljivega preskoka iz medija videoiger na filmsko platno bodisi zaradi nerazumevanja tistega, kar je igro naredilo tako popularno. Toda pri filmu Do zore je svetlo luč upanja predstavljala izbira režiserja Davida F. Sandberga, ki se je v preteklosti že izkazal z nizkoproračunskimi grozljivkami kot sta Lights Out in nadaljevanjem filmske uspešnice o zakleti lutki Annabelle.

Film zgolj delno sledi premisi videoigre in je zamišljen kot povsem samostojna zgodba; Clover se s skupino prijateljev odpravi v gozdove, kjer je pred letom dni neznano kam izginila njena sestra Melanie. Skupina kmalu ugotovi, da je obtičala na območju z nenavadno časovno zanko, ki jih prisili, da vedno znova podoživljajo grozljivo noč, kjer so junaki prisiljeni bežati pred zamaskiranimi morilci, starimi čarovnicami in iznakaženimi pošastmi, ki pa z vsako novo nočjo postajajo vse bolj smrtonosne. Edini način preživetja pa je… prihod zore.

Do zore je film, ki bi ga na najbolj preprost način označili za krvavo različico kultne komedije Neskončni dan z Billom Murryjem v glavni vlogi, le da so tokrat posamezniki obsojeni na ponavljajoči časovni cikel, ki je poln črnega humorja, ostudnih pošasti ter ekstremnega gravža. Ta kombinacija obljublja dolgčas, vendar pa je rešilna bilka pričujočega filma spretna obrtniška roka režiserja Sandberga, kateremu se pozna, da je začel kariero v grozljivkah in posledično zna dostaviti kratkočasno mešanico smeha, kričanja in vzdušne atmosfere. Filmu je v veliko pomoč tudi kompetentna igralska zasedba, kjer izstopata predvsem Odessa A’zion, ki smo jo doslej videli v filmih kot sta The Inhabitant in vnovičnem zagonu franšize Hellraiser ter vedno očarljivo zlobni Peter Stormare, ki pa je žal znova premalo izkoriščen.

Ker je Do zore tipična moderna grozljivka, ta s seboj prinaša tudi nekaj “obveznih” zoprnih slabosti; od predvidljivih poskusov strašenja gledalca s pogostimi nenadnimi skoki v kamero, neizkoriščenih potencialov, rahlo nedodelanih likov, prenasičenosti s posebnimi učinki pa vse do razvlečene zadnje tretjine, ki je omejena na monotno (in nepotrebno) razlaganje vsebine ter enolično tekanje po hodnikih. Film sicer ni nikoli dolgočasen, je pa zelo očitna razlika med vznemirljivo prvo polovico in bistveno manj navdušujočim preostankom, ob katerem bi si želeli več domiselnosti.

Če od filma Do zore pričakujete izvirno srhljivko, ki vam bo pospešila srčni utrip do maksimuma in natrenirala male sive celice, potem poiščite kaj drugega. Gre za rutinsko in predvidljivo grozljivko, ustvarjeno za najstniško občinstvo, vendar pa postreže z dovolj suspenza, atmosfere, krvave zabave in humorja, da jo lahko uvrstimo med neškodljivo žanrsko razvedrilo.

Film Do zore si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 3/5