Recenzija: Bila je samo nesreča
»Zločin brez kazni.”
Življenjska zgodba iranskega režiserja Jafarja Panahija je zgovoren dokaz, kako lahko umetnost kljubuje ideologijam in avtoriteti, ki si želi zatreti svobodo govora. Panahi, ki v svoji domovini že vrsto let ni zaželjen, je vedno odkrito in brez olepševanja kritiziral iransko oblast in njeno sistematično kršenje človekovih pravic, nakljub zaporni kazni in drugim prepovedim pa je Panahi še naprej snemal filme in v njih prepletal tako družbeno kritiko in toplo hvalnico humanosti. V tem slogu nadaljuje tudi s svojim zadnjim celovečercem Bila je samo nesreča, ki je prejel zlato palmo na lanskem filmskem festivalu v Cannesu.
Film se začne s tričlansko družino, ki nekega večera med vožnjo proti domu ponesreči zbije psa, pri tem pa se poškoduje motor njihovega avtomobila. Oče Eghbal poišče pomoč v bližnji garaži, ki je v lasti avtomehanika in nekdanjega političnega zapornika Vahida. Ta v Eghbalu prepozna obveščevalnega agenta, ki ga je med prestajanjem zaporne kazni mučil in mu povzročil trajno okvaro ledvic. Vahid se v želji po maščevanju odloči Eghbala ugrabiti in živega zakopati, toda tu trči ob hudo dilemo; v zaporu je Vahid imel zavezane oči v resnici ni nikoli videl obraza svojega mučitelja.
Preostanek filma Bila je samo nesreča tako mine v Vahidovih tragikomičnih prizadevanjih, da bi razkril identiteto ugrabljenega moškega, pri tem pa poišče pomoč svojih nekdanjih zaporniških kolegih, ki pa prav tako niso prepričani, da je Eghbal njihov nekdanji rabelj. Panahijev film s svojim rahlo absurdnim zapletom spominja na klasiko bratov Coen Fargo, kjer skupina posameznikov sklepa cel kup nepremišljenih odločitev, preko farsičnih preobratov in nepričakovano humornih vložkov pa se začne postopoma razgaljati tragičnost celotne situacije. Panahi namreč svojih junakov ne obravnava kot posmeha vredne karikature, ampak kot like, ki jih še vedno preganja travmatična preteklost, zato niso zmožni živeti v obdobju “miru”.
Panahijev film pa ni zgolj sporočilno bogat in odlično odigran, ampak tudi izredno gledljiv, kar je ena od odlik vseh Panahijevih filmov. Prva tretjina tako mine v znamenju tihega suspenza in skrivnostne atmosfere (zanimivo je tudi to, da osrednji lik Vahida v zgodbo vstopi šele po dobrih petnajstih minutah), ki znova prideta do izraza v katarzičnem epilogu, ko zgodba doseže svoj čustveni vrh in dostavi bridko sporočilo o tem, da bodo vprašanja o zločinih in kaznih morebiti ostala za vedno nerazrešena.
S filmom Bila je samo nesreča uspe Panahi ustvariti zelo gledljivo, napeto in presenetljivo duhovito parabolo o zločinu in kazni, preteklih travmah in posledicah nasilja, ki ga na posamezniku pusti sistemska represija. Festival v Cannesu redko brcne v temo s svojim izbranci za zlato palmo in tudi film Bila je samo nesreča si je veliko zmago vsekakor prislužil. Upamo pa lahko, da gre tu za prvi korak k temu, da bodo tako Panahi kot številni drugi iranski umetniki lahko znova svobodno ustvarjali v svoji domovini.
Film Bila je samo nesreča si je moč ogledati na rednem sporedu izbranih slovenskih kinematografov.
Ocena: 5/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Domiselna kritika iranskih oblasti
- Nepredvidljiva in napeta zgodba
- Izvrstne igralske predstave
- Humorni vložki
- Katarzičen zaključek
MINUSI
Viri slik: NPR, Autre Magazine, Lighthouse Cinema
