Recenzija: Belo se pere na devetdeset
»Navdihujoča resnična zgodba«
Belo se pere na devetdeset je nova slovenska drama in z naskokom najbolj pričakovani domači film zadnjih nekaj let. Filmska adaptacija istoimenske knjige Bronje Žakelj je navdihujoča resnična zgodba, ki bo ganila vsakega gledalca. Režiser Marko Naberšnik nas spretno popelje nazaj v čas 80. in 90. let, odlična igralska zasedba pa zgodbo zaživi v vsej svoji polnosti. Film brez dvoma upraviči pričakovanja in bo z vami ostal še dolgo po ogledu.
Knjiga Belo se pere na devetdeset je nekaj let nazaj osvojila srca bralcev s svojo iskreno izpovedjo o ljubezni, bolezni, izgubi in odraščanju. Zdaj smo dobili filmsko adaptacijo, ki to intimnost uspešno prenese na velika platna. Projekta se je lotil režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij napisal kar z avtorico knjige, Bronjo Žakelj, kar se pozna v natančnem razumevanju tonov in ritma zgodbe.
Film spremlja Bronjo skozi različna življenjska obdobja. Od otroštva, ko skupaj z bratom Rokom spremlja olimpijske igre v Sarajevu, prek obdobja najstništva, ko se prvič zaljubi in uspešno vpiše na šolo za novinarstvo, do odraslosti. V glavni vlogi blesti Lea Cok, ki vlogo odigra s pravo mero ranljivosti in notranje moči. Njena interpretacija gledalca popelje skozi čustveni vrtiljak, pri čemer nikoli ne zdrsne v melodramo. Gre za vlogo, ki ji bo gotovo odprla številna vrata.
V stranskih vlogah se predstavijo številna prepoznavna igralska imena. Najbolj izstopa Jurij Zrnec v vlogi očeta, ki presenetljivo zlahka odvrže svojo močno komično persono in ustvari izčiščeno, pristno dramsko vlogo. Njegova interpretacija ciničnega, čustveno zadržanega družinskega patriarha je ena najmočnejših točk filma.
Tjaša Železnik kot mama prinaša toplino in nežnost, tudi v trenutkih, ko se ji življenje prelomi pod nogami. Anica Dobra kot Dada zaokroži družinsko dinamiko z modrostjo in življenjskimi izkušnjami, medtem ko sta Saša Tabaković in Iva Kranjc Bagola prav tako povsem prepričljiva v svojih vlogah.
Ena največjih odlik filma je izjemno ujet duh časa. Scenografija Maje Moravec in kostumografija Nadje Bedjanič delujeta izjemno avtentično in brezhibno poskrbita za potopitev v obdobje, ne da bi zapadli v poceni jugonostalgijo. Skupaj z izvrstno glasbo Luce Ciuta ustvarjata svet, ki je gledalcu hkrati domač in pretekel, zaradi česar je tako prepričljiv.
Režija Marka Naberšnika je umirjena, učinkovita in v ključnih trenutkih izjemno močna. Posebej izstopa prizor, v katerem 20-letna Bronja doživlja bolečo in travmatično zdravniško izkušnjo. Ta sekvenca je intenzivna, a iskrena, in učinkovito pokaže, kako globoko jo je življenje zaznamovalo. Res pa je, da režija občasno nekoliko preveč nakaže smer razvoja zgodbe, zaradi česar so nekateri dogodki predvidljivi.
Gre za izrazito dramski film, ki se ne boji težkih tem. Čeprav vsebuje nekaj toplih, celo humornih trenutkov, je v jedru to zgodba o soočanju z bolečino, izgubo in nepopustljivostjo življenja. Gledalcu zato priporočamo pripravljen paket robčkov.
Montaža se dobro spopade z zahtevno časovno strukturo, čeprav v zadnji tretjini nekoliko omahne. 15-minutni povratek v preteklost na točki, ko smo se od nekaterih likov že poslovili, zmoti ritem in deluje kot prizor, ki bi si zaslužil mesto prej v filmu. S skoraj dvema urama in pol trajanja je film mestoma nekoliko predolg. Ključna sporočila bi prišla do izraza tudi v nekoliko bolj strnjeni verziji.
Kljub tem pripombam je Belo se pere na devetdeset gotovo naslednja velika slovenska uspešnica. Gre za osebno, ranljivo in ganljivo zgodbo, ki je na platnu prikazana z občutkom in spoštovanjem. Bronjina pot je, kljub mnogim temnim trenutkom, predvsem zgodba o vztrajnosti in optimizmu in prav zato toliko bolj navdihujoča.
Belo se pere na devetdeset se trenutno predvaja v vseh slovenskih kinematografih. Priporočamo ga prav vsem.
Ocena: 4/5
PLUSI
- Izjemna Lea Cok
- Prepričljiv Jurij Zrnec
- Izvrstno ujet duh časa 80. in 90. let
- Vrhunska scenografija in kostumografija
MINUSI
- Film bi lahko bil krajši
- Občasno preveč očitno nakazovanje prihodnjih dogodkov
Viri slik: Mladina, Cankarjev dom, Cankarjev dom, Siol


