Recenzija: Beetlejuice Beetlejuice

“Duhovi in demoni za TikTok generacijo.”

Tim Burton, nekdaj eno od najbolj unikatnih filmarjev v Hollywoodu, je s klasikami kot so Edvard Škarjeroki, Batman, Batman se vrača, Brezglavi jezdec in predvsem Beetlejuice uspel svojo mračnjaško ekscentričnost in edinstveni smisel za (črni) humor, prepleten z neo-gotsko estetiko, približati širšemu občinstvu. Žal pa je v zadnje četrt stoletja njegova kariera tavala med redkimi biseri (biografska drama Velike oči) in projekti, katerim preprosto ni bil kos (naj omenimo zgolj predelave klasik kot sta Planet opic in Dumbo).

Mogoče je ravno ta zbeganost Burtona vzpodbudila k temu, da obudi staro slavo z dolgo pričakovanim nadaljevanjem uspešnice Beetlejuice, ki še danes upravičeno velja za enega od njegovih najboljših filmov. Izredno kreativna in duhovita rekonstrukcija klasičnih zgodb o duhovih, ki so siti prisotnosti tistih, katere morajo strašiti, se z Beetlejuice Beetlejuice vrača s skoraj celotno staro ekipo; zdaj odrasla Lydia Geetz se skupaj s svojo odtujeno hčerko in odštekano mačeho vrne v mesto, da bi pokopala nedavno preminulega očeta, vendar pa ob tem nehote obudi naslovnega razposajenega demona oz. bio-izganjalca živih iz domov pokojnikov.

Večini gledalcev in predvsem oboževalcev prvega filma bo vsekakor v veselje gledati vrnitev starih likov, ki jih znova odlično upodobijo razigrani Michael Keaton, še vedno prikupno ekscentrična Winona Ryder ter izredno duhovita Catherine O’Hara. Več kot očitno je, da se v svojih vlogah močno zabavajo in tudi, kadar je fokus filma usmerjen nanje, se dogajanje napolni z izjemno energijo. Burton hkrati uspe prepričljivo obuditi nagajivo kaotični duh prvega filma z izvrstno scenografijo in vzdušno gotsko podobo posmrtnega sveta, kombinacija črnega humorja in risanksatega gravža pa je znova servirana z dobro mero prefinjenosti. Burtonov entuziazem je močno prisoten na vsakem koraku, zato bi bilo mnogo preveč cinično reči, da je pričujoč film nastal izključno zaradi želje po hitrem zaslužku.

Žal pa se prve napake filma pojavijo v trenutku, ko mora predstaviti nove like, ki so vsi po vrsti bodisi premalo izkoriščeni (Willem Dafoe in Monica Belluci, ki bi si zaslužila mnogo več prezence) bodisi dolgočasni kot npr. Astrid, kateri film nameni občutno preveč časa. Del krivde lahko pripišemo temu, da Jenna Ortega že n-tič upodobi zdaj že dodobra zlajnan lik kvazigotske smrklje z mrkim pogledom, večinoma pa je moč kriviti šibak scenarij, ki Orteginemu liku ne nameni nič zanimivega. Nasploh se zdi, da je Ortega v filmu pristala zgolj zato, da bo v kina drvela njena baza oboževalcev, ki jo večinoma sestavljajo tiktokerski instant gotičarji.

Druga, še toliko večja napaka filma, pa je njegova zgodba, ki pogosto nima jasnega fokusa in gledalca obmetava z nadležnimi mašili in balastom, ki je sam sebi v namen. Ne bi pretiravali, če rečemo, da bi iz filma lahko izrezali vsaj pol ure dogajanja in spremenili popolnoma ničesar. Kot primer; v prvi tretjini je močno izpostavljen zanimiv konflikt s toksično romanco med naslovnim likom in njegovo bivšo (mrtvo) ženo, potem pa je ta del zgodbe v naslednji uri popolnoma opuščen in se vrne v osrčje dogajanja šele nekje proti koncu. Takšnih primerov razvijanja in opuščanja konfliktov je v filmu mnogo preveč in zbujajo občutek popolne zmede.

Bettlejuice Beetlejuice ni slab film; v poplavi filmskih nadaljevanj, ki so ponavadi ustvarjena z denarjem v očeh, se zdi, da so Burtona vodili iskreni nameni, da bi prvemu filmu dodal organsko nadaljevanje, kar mu je do določene mere tudi uspelo. Škoda le, da film na pladnju prinese toliko neizkoriščenega potenciala, ob katerem bomo gledalci vedno znova pomislili, da bi lahko gledali bistveno bolj duhovit in koherenten film.

Film Beetlejuice Beetlejuice si je moč ogledati na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Ocena: 3/5