Recenzija: 28 let pozneje: Kostni tempelj
»Memento Vivere«
Plesna točka z Iron Maiden in Duran Duran, dialog iz Telebajskov, učenje o Potsdamski konferenci in tradicionalno groteskni prizori, ki jih prinaša žanr. Temeljni del ocene je enak, kot pri predhodniku. Nismo prepričani kako, ampak deluje. In to kako.
V nadaljevanju zgodbe se dr. Kelson (Ralph Fiennes) znajde v šokantnem novem odnosu s posledicami, ki bi lahko spremenile svet, kot ga poznajo. Medtem pa se Spike (Alfie Williams) sreča z Jimmyjem Crystalom (Jack O’Connell) v nočni mori, iz katere ne more uiti.
Če je bil 28 dni pozneje film o jezi in paniki, 28 tednov pozneje o institucionalnem propadu, 28 let pozneje o družini, je 28 let pozneje: Kostni tempelj film o naravi zla. Okuženi so bili v franšizi vedno očiten vir groze in jeze, vendar Kostni tempelj izostri veliko bolj neprijetno misel – resnična okužba je ideološka. Simboličnim potezam scenarija, ki ga je spisal Alex Garland, sledi enostaven trik režiserskih prijemov Nie DaCoste. Ta sledi izvirnim prijemom Dannyja Boyla, ki je okužene snemal z nižjo hitrostjo zaklopa, sama pa to uporabi tudi pri skupini Jimmyjev, Bes ni več le virus, temveč postaja svetovni nazor.
Prizori prvega dela, kjer Spike z očetom odhaja iz udobja doma v surovo naravo, prepletajoč se s posnetki vojnih preteklosti, so zdaj kristalno jasni v primerjavi z ideologijo glavnega Jimmyja. Jeza se prek travme strdi v doktrino, preživetje pa postane neločljivo povezano z zgodbami, ki si jih ljudje pripovedujejo o tem, kdo si zasluži živeti, kdo pripada in koga je treba izključiti.
Osrednja metafora filma nakazana že v samem naslovu je okostenelost. Kosti so tisto, kar ostane, ko je življenje končano, templji pa kraji, kjer se vsiljuje pomen. Preteklosti se preživeli spominjajo po dobrih rečeh, je že ob prvem filmu povedal Garland. Tako Kostni tempelj še enkrat prikazuje svet, v katerem je človeštvo ohranilo lupino civilizacije, medtem ko je njeno moralno jedro izpraznjeno. Pravila, rituali in meje še vedno obstajajo, vendar ne služijo več sočutju ali skupnemu dobremu. Namesto tega se posvečajo strahu.
Za britanske gledalce političnega podtona filma ni mogoče prezreti, a ohranja dovolj brezčasnosti, da jo bo razumel tudi kdorkoli drug. Ločevanje se predstavlja kot varnost, izključevanje kot identiteta. Strah pred okužbo se preobrazi v strah pred »drugim«, naj si bo ta okužen, tuj ali zgolj ideološko nezaželen.
Lik Sira Lorda Jimmyja Crystala (Jack O’Connell) predstavlja človeško lasnost selektivnega spomina, ko govorimo o preteklosti. Slednjo z nekaj prijemi – kostum, mimika, dialog – uporabi za zvijanje preteklosti in njeno preustvarjanje za lastni napredek.
Film maha z veliko rdečo zastavo, da se ne sme verjeti vodji, ki neprestano spominja na pretekle čase, ob tem pa popolnoma prezira sedanjost in prihodnost. In bolj kot se Jimmy oklepa romantizacije preteklosti, manj človeški postaja. V tem smislu okuženi niso nasprotje civilizacije, temveč njen odsev. Išče svoje pripadnike, ostale pa na krut način odvrže.
Četudi je lik Spika postavljen bolj v ozadje oziroma v vlogo opazovalca, je prav on tisti, ki ohranja nauk iz predhodnika – Memento Amoris – in s tem povezuje drug del zgodbe.
Ralph Fiennes se v vlogi dr. Iana Kelsona počuti kot doma in še enkrat poskrbi za nekaj neverjetnih prizorov. Njegov zdravnik je videl smrt za smrtjo, pokol za pokolom, v izjemnem pogovoru z Jimmyjem o preteklosti pa opomni, da se spomni le občutka, da je bilo vse zagotovljeno.
V prvem delu filma ga sicer nosi žalost in sprijaznjenost, da je njegova stvaritev kostnega templja končana, a se njegov odnos spremeni s prihodi velikanskega alfe Samsona (Chi Lewis-Parry). Če Jimmy verjame, da je hudičev sin oziroma sluga, je Kelson humanist, ki verjame, da je tudi v okuženih nekaj človeškega.
In tako se lahko film ponudi konceptu, ki ga je dokaj premeteno že raziskoval Ozdravljeni (The Cured, 2017).
Za razliko od klasičnih apokaliptičnih pripovedi, ki obljubljajo prenovo skozi uničenje, filma 28 let pozneje ne ponujata takšnega tolažbe. Svetu se ni treba znova končati. Kostni tempelj se ne sprašuje, ali lahko človeštvo preživi katastrofo.
Sprašuje se, ali lahko preživi samega sebe: svoj strah, svoje mite in svojo nepripravljenost, da bi se odpovedalo idejam, ki življenju ne služijo več.
Še enkrat je ustvarjalcem uspelo, tokratni zaključek filma pa bo za razliko od predhodnika poskrbel za bučen aplavz.
Na ogled v slovenskih kinematografih.
Ocena: 4/5
Film vam bo všeč, če ste uživali v:
PLUSI
- Igralske predstave
- Režija Nie DaCosta
- Koncepti in simbolizem
- Zaključek
MINUSI
- Vmesni del trilogije
- Nerazrešene stvari
Viri slik: distribucija JUČER
