Prstani moči: Žvečenje stiroporja (S2 E1, E2 + E3)
Za mnoge nasprotnike, tudi tiste, ki YouTube denar služijo s sovraštvom do Amazonove serije, se je s premiero druge sezone začel najbolj dobičkonosen čas leta. Druga sezona serije Gospodar prstanov: Prstani moči (The Rings of Power) je debitirala s tremi epizodami in se z zavezanimi roki napotila k plezanju na Goro Pogube. Upanja za izboljšave ni bilo veliko, a po besedah filmskega Gandalfa, je vedno obstajalo upanje tepcev. In ker je pisec tega prispevka eden od tistih, ki si je mislil, da slabše ne gre, smo točno tam, kjer ni muh – v Mordorju, tam, kjer so sence doma.
Z astronomskim proračunom, vzpostavljeno bazo zvestih oboževalcev in zgodbo, ki spada med Zgodbe človeštva, je bila Amazonova serija obsojena na uspeh. Ker pa ni vse zlato, kar se sveti, sta si ustvarjalca serije J. D. Payne in Patrick McKay zadala nalogo, da že s prvo sezono dosežeta tisto, kar je v zadnjih sezonah uspelo dvojcu D. B. Weiss in David Benioff z Igro prestolov. In po precej katastrofalnem sprejemu prve sezone je bilo jasno, da ne gre za predelavo Tolkienovih del, temveč za serijo, navdahnjeno z njegovim Srednjim svetom.
Visokoproračunska globel neizvirnosti
V najboljšem primeru je šlo(gre za visokoproračunsko serijo Kronike rodbine Shannara (The Shannara Chronicles, 2016-2017), ki ji tudi sicer še nikoli prej videna vizualna zmogljivost malega ekrana ni mogla/ne more preprečiti abotno spisanega scenarija in zgodbe. Težave z zvestobo napisanemu so bile nekaj, kar je odtujilo tiste najbolj zveste privržence profesorjevih del. Prav te spremembe bi sicer lahko delovale, če ne bi bile izbrane tako nejasno in neprepričljivo. Da pa ne bi preveč besed porabili za prvo sezono, o kateri je bilo prelitega že preveč črnila in zamenjanih preveč tipkovnic, se bomo fokusirali na prve tri epizode druge sezone. Še pred tem pa uvid v kanček optimizma, ki je bil prisoten pred nastankom slednje in je na trenutku mejil na apologetstvo zaradi želje po uspehu serije, ki bi lahko bila izjemna.
Priznavanje napak in učenje iz njih je vrlina tistih najboljših. Po mnogih intervjujih pred izidom druge sezone (in še kako prve) je bilo jasno, da ustvarjalca stojita na precej čudnem hribu, ko je govora o odnosu do dela, ki ga prirejata. O spreminjanju del je v zadnjih tednih veliko napisal George R. R. Martin (ja, še vedno ni dokončal šeste knjige), a imel pri tem še kako prav. Ob tem je vseskozi paradni slogan nasprotnikov serije ta, ki ga je pred četrt stoletja izrekel Peter Jackson o tem, da z ekipo niso želeli prinašati svojih sporočil in prepričanj v Tolkienova dela. Zdaj, če so se istega držali pri Hobitu, ki je trpel zaradi pritiskov studia, in prihajajoči Vojni Rohirrimov, je druga zgodba.
Vseeno bi si upali trditi, da ljudje Jacksonov Srednji svet ljubijo in poznajo, ustvarjalci serije pa so se od njega distancirali in celo izolirali. Pa so se res? Že v prvi sezoni so se prepogosto z izborom besed in prizorov naslanjali na obe trilogiji, ki so ju želeli na vso silo pustiti v ozadju. In zakaj? Zakaj ne bi uporabili privleka teh del v svojo korist? Ker so želeli, vsaj glede na povedano in videno, ustvariti nekaj lastnega. In s tem ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi serija tudi v drugi sezoni trpela zaradi slabe, površne in neprepričljive zgodbe in scenarija, obenem pa se požvižgala, da stoji v temnem breznu, ki si ga je skopala s prvo sezono (in pred njo).
Nič kaj vesel in prijazen kraj ni tole
Če odštejemo reprizo dogodkov iz prve sezone, ki jo je večina kljub preprostosti navkljub verjetno že pozabila, sledi dvanajst dokaj kakovostnih minut, če ne prištevamo razmisleka o videnem, ki udari tam pri sedmi minuti ali celo prej. Prikaz Saurona, ki nastopi pred orki, njihov odklon do novega vladarja in posledični propad gospodarja teme, je zanimiv, a povsem nasproti temu, kar je serija pokazala v sezoni poprej. Charlie Vickers, ki upodobi Saurona oziroma Halbranda, je z naskokom najbolj karizmatičen igralec serije, ki trpi tudi v tem primeru. Zaradi površinsko napisanega scenarija, ki v slogu tistega reka o plovnosti lista in kamna spominja zgolj na slabo kopijo Tolkiena, trpijo tudi liki. Ti so še vedno povsem nerazdelani, nezanimivi in spominjajo na dolgočasnost ovsene kaše.
Serija skuša v prvih treh epizodah gledalca z dolgimi prizori pogovorov, ki ne vodijo nikamor, prepričati, da mu je mar za te like. In kako naj mu bo, ko pa so tako suhoparni in včasih celo nadležni. Ne glede na kakovost igralke Morfydd Clarke je njena Galadriel ena najbolj bebastih protagonistk v televizijskem svetu.
Ko v konjskem galopu lovi Elronda, v glavo udari prizor Prstanovih besov, ki so lovili Arwen, gledalcu pa manjka delček zgodbe, v katerem se Elrond prilasti treh prstanov. Ustvarjalci pokažejo le koščke zgodbe, pri čemur nismo prepričani, če to počno nalašč, da bodo vse razkrili kasneje, ali pa preprosto nimajo interesa po koherentnosti. In z omembo slednjega zgodba skoči v puščave Rhuna, kjer se vešč in mala polovnjakinja potikata po puščavi in se obmetavata z besedami, ki niso iz knjižnega Srednjega sveta temveč filmskega (primer: Hodiva v krogih). Nato skočimo do Halbranda, ki se je predal Adarju in njegovim orkom, a je za razliko od prejšnje sezone bolj zanimivo, ker vemo, kdo pravzaprav je.
Kaj kmalu sledi ponoven preskok v Lindon, kjer Elrond znova pobegne s prstani do najstarejšega vilina Cindarja, za nasvet in pomoč. In tu se odpre nova težava serije – preskakovanje krajev in nerazločen potek časa. V samo enem delu je Elrond iz Eregiona odjahal do Lindona, od tam do Sivih pristanov in spet nazaj. Vse to pa samo zato, da je bila vsa ta pot brez pomena, saj Cindar brez obotavljanja prstane vrne v Lindon, h kralju Gil-Galadu. Kot gong odzvanjajo besede ustvarjalcev, da je bila prva sezona zgolj priprava šahovnice na vse dogodke od zdaj dalje, a navkljub prejahanim miljam nismo niti korak dlje od začetka.
Z drugo epizodo skočimo do škratov in njihovih težav z balrogom, ki smo ga za hip opazili ob koncu prejšnje sezone. Težave med obema Durinoma so trmaste, med njima pa vlogo medija igra princesa Disa. Že v prvi sezoni so bili prizori s škrati med najbolj kakovostnimi in zdi se, da se zgodba ponavlja. Kako bo Khazad-dum stopil skupaj in nasproti približujoči se grožnji? Bomo videli v naslednjih delih, vse pa je povezano s prstani.
Kvaliteta odvisna od standardov gledalca
Saj veste: Prstani trije za kralje vilinje pod streho neba, sedem za škratjo gospodo na dvoru klesanem, devet za minljive ljudi, ki jih smrt pokonča, en sam za gospoda na tronu, s temnino obdanem (prevod je iz novega Gospodarja prstanov, ki ga je za Mladinsko knjigo prevedel Sergej Hvala). Še vedno ni povsem jasno, zakaj so ustvarjalci zamenjali vrstni red nastanka prstanov, saj bi znalo to povzročiti številne težave v nadaljevanju. Ker pa se že zdaj marinirajo v omakici problemov, bomo to pustili pri miru.
Če obrnemo Celebornove besede, ko želi govoriti z Gandalfom, nas zanima, kje za vraga sta Celeborn in hči, ki jo imata z Galadriel. Tudi to bo verjetno razloženo v prihodnosti, a bo razkritje zaman zaradi precejšnje nesmiselnosti te odločitve. Je pa tu odločitev Anatarja, prinašalca darov, ki je le ena od Sauronovih oblik. Ta bo ponovno sodeloval s Celebrimborjem pri izdelovanju prstanov, saj s koncem druge epizode v Eregion povabita škratje vladarje. Bodo prstani tudi pri njih delovali zdravilno, kot so pri vilinih?
Tretja epizoda je tista, ki je kot prva v sezoni poskrbela za nekaj neželenih presenečenj pri splošnih gledalcih. Uvedba najmanj priljubljene zgodbe iz prve sezone, numenorske gospode, in prikaz prve orkovske družine sta bili dovolj, da epizoda ne bo zapisana kot najljubša. Je pa morda prav ta epizoda dober prikaz proračuna, s katerim se poigrava Amazon. Še pred nekaj leti bi bilo nemogoče spremljati prizore s pajki, orki, orli in troli v tako dovršeni obliki. Serija tu blesti bolje kot v prejšnji sezoni, saj je vidno, da so imeli na razpolago več časa, v nos pa jim ni več skakala pandemija koronavirusa. A kot rečeno, ni vse zlato, kar se sveti. Tudi vizualna mojstrskost serije ne preseže njene površnosti in dolgočasja. Če to ne uspe glasbeni podlagi Beara McRearyja, potem verjetno ni rešitve.
Prstani moči so nas pozdravili s približno tretjino nove sezone, prišli pa nismo nikamor. Izgubljeni kot Frodo in Samo stopamo po ostrih vrhovih Emyn Muila in čakamo na Golumov prihod, ki kot znanilo nadaljevanja serije pravi, da bo ta slej ko prej končala v krvoločnem žrelu Gore Pogube.
Viri slik: tmdb.com
