Prstani moči: Medel zaključek (S2 E7 + E8)

Druga sezona Amazonove visokoproračunske serije Prstani moči se je zaključila z zadnjima epizodama. Ti sta obljubljali zaključek letošnje bere zgodbic in fantazij, napoved za prihodnost in končno razkritev nekaterih skrivnosti, ki so se nabirale leta in leta. Kako se je izpela druga sezona?

V sedmi epizodi smo skupaj s Celebrimborjem podvrženi Annatarjevi iluziji, da se zidovi Eregiona ne šibijo pred napadi Adarjevih orkov. Naslednjih nekaj prizorov v vsem kaosu ponudi nekaj zanimivih trenutkov, kot sta Celebrimborjevo razvozlavanje iluzije temnega vešča in uničevanje Celebrimborjevega slovesa med vilini s strani Annatarja. Če se je zdel prizor Celebrimborjevega joka in razpada kičast in nesmiseln, je zaradi stalnega dueta med obema igralcema v tej sezoni obrodil sadove. V takih trenutkih serija jasno pokaže, da bi lahko posegla po zvezdah, če je ne bi k tlom vlekla dokaj amaterska in površna eksekucija zgodbe. Brez težav bi lahko celotna serija/sezona temeljila zgolj na njunem kovanju prstanov.

Težave so na papirju

Ko se epizoda prenese v zunanjost pa serija pokaže svoje križe in težave. Čeprav vizualna mojstrovina, je skoraj popolnoma razpokana, ko želi sloneti na vizualnih primerjavah velikih predhodnikov. Kljub proračunu in neverjetnim prizorom serija trpi pri prikazu veličine, velikosti in merila celotnega dogajanja. Omemba tisočerih vilinov, ki so v težavah, se razblini, ko jih ne vidimo več kot trideset naenkrat. Enako je z napadalnimi orki in geografskimi težavami, v katere so se spravili ustvarjalci serije, popravljati pa jih je možno zgolj z neverjetnimi trenutki, ki drugače ne bi bili potrebni. Prihod Elrondovih sil po vizualni plati prinese eno najlepših slik v Srednjem svetu, a popoln nesmisel pri celotni izvedbi.

Ker je Adar zajel Galadriel, ima v pesti tudi Elrodna in viline, ki s konji ne napredujejo. Prizori, ki so sledili, ne sprožijo nič drugega kot zavijanje z očmi. Kaj točno so ustvarjali mislili s poljubom med Elrondom in Galadriel, nikakor ni jasno, vsaka razlaga pa ne bo niti malce poslušana.

Z vmesnim prehodom v Khazad-Dum, kjer Durin IV škrate spodbuja k pomoči Eregionu, ponovno pokaže enega tistih zanimivih in ogleda vrednih trenutkov. Vrnitev k obleganju Eregiona pa žal pokaže preluknjanost logičnosti zgodbe, ki se sicer kaže v malenkostih, ki se nakopičijo do te mere, da postanejo velika napaka. Največji nasprotniki bi serijo enostavno opisali s trenutkom, ko nekdo od vilinov reče, da naj pogledajo proti severu, od koder bodo prišli škrati, njihovi pogledi pa se usmerijo proti vzhajajočemu soncu. Da o predhodni zajezitvi reke z zrušitvijo gore ne govorimo.

Boljše od prve sezone, a daleč od kvalitete

Zadnja epizoda nam predstavi Balroga, ki ga je z lastnim krampom in rokami prebudil kralj Durin tretji. Ko ga njegov sin končno ustavi, je prepozno. Tudi tokrat dobimo enega najboljših prizorov serije, ki je ustvarjen zgolj preko razmerja med igralci – še vedno se zdi, da imajo določeni deli serije večjo pozornost kvalitetnih piscev. Ko je v povsem predolgi rdeči niti polovnjakov in vešča končno razkrito njegovo ime, se spomnimo prvega dela prve sezone, ko je bilo iz aviona jasno, da bo ta vešč vsem dobro poznani Gandalf. Spet se v ospredje prikrade ponovno uporaba citatov, ki ne ustvarijo takega pompa, kot so nameravali ustvarjalci.

Dokazi so na papirju, ko je govora o neizkušenosti ali nepozornosti ustvarjalcev kot o Mirielini izdaji numenorskega ljudstva. Košček papirja prepriča veljake otoka, da so verniki pravzaprav izdajalci na strani Saurona. Padajoči listi drevesa kraljev simbolično pokažejo izdajo Numenorcev lastnemu jazu. Nekoč veliko ljudstvo je padlo tako nizko. Prizor Elendila, ki iz nožnice potegne Narsil je mlačna in brezvezna kopija istega trenutka v zadnjem delu trilogije. Druga plat medalje pa razkrije določen prizor iz Tolkienovih knjig, kjer Sauron muči Celebrimborja, ta pa mu v zadnjih izdihljajih reče: »Sauron, Gospodar prstanov« Temu navkljub so njuni prizori daleč najboljši del sezone in eden redkih delov odrešitve.

Da ima serija nekaj fantastičnih igralcev dokazuje tudi Kemen, ki ga izvrstno odigra Leon Wadham. Tako nadležnega lika ne pomnimo že več let. Ta napove prihodnje konflikte na ravni numenorskega pristana Pelargirja in entov z besedami: »Saj so samo drevesa«

Sledi nejasen potek dogodkov, ki se je z nekaj pogledi, a ponovno večinsko dogajal v zaodrju vsega. Orki se uperijo proti Adarju in ga izdajo, zakoljejo kot merjasca – prizor, ki je kopija prve epizode v tej sezoni.

Ko se Elrond, Gil-Galad in to sezono žal povsem neopazni Arondir borijo za življenje pred orki, se Galadriel spopade s Sauronom. Zakaj? Ker želijo imeti ustvarjalci svojo lastno zgodbo o tem, kako na Tumblrju nastajajo fan-fiction zgodbe o njuni nesojeni ljubezni. Čeprav bistvena izboljšava zaključka prve sezone, se zdi ta del popolnoma nepotreben. Sezona se popolnoma zaključi z vilinskim pobegom v dolino Imladris, ki jo poznamo tudi pod imenom Rivendel.

Na kratko, v prihodnjem prispevku na dolgo: druga sezona je boljša, a prepolna nesmislov in težav, ki se vrnejo k obema ustvarjalcema, ki bdita nad Amazonovo goro denarja v seriji. Prstani moči so še vedno bolj ali manj »švoh«

Poiščite nas na družbenih omrežjih