Prekletstvo Disneyjevih predelav animiranih klasik
-
- 26 maja, 2023
- 15:00
Studio Disney že dobro desetletje črpa nov vir navdiha in (predvsem) finančnega prihodka; igrane predelave animiranih klasik kot so Levji kralj, Pepelka, Aladin, Knjiga o džungli in kmalu tudi Mala morska deklica. In kot se je izkazalo, so tovrstne predelave pri gledalcih zelo dobro vžgale, pa četudi je kritiški odziv omenjenim filmom bistveno manj naklonjen. Zakaj je temu tako?
Razlogov je nešteto, v nadaljevanju pa bomo izluščili zgolj nekatere najbolj očitne probleme, ter izpostavili naše predlogi za izboljšave.
Kopiraj – prilepi – ponovi
Ena od najpogostejših kritišk opazk glede Disneyjevih predelav je, da se te pikolovsko držijo originalov in zelo redko že znani zgodbi dodajo kaj novega in inovativnega. Tu je treba biti kritičen tudi do same baze oboževalcev originala, ki so pri sprejemanju sprememb nekoliko shizofreni; po eni strani od filma pričakujejo nekaj novega, po drugi strani pa pogosto na še tako majhno vsebinsko spremembo odreagirajo s histerično čustvenostjo in užaljenostjo. Studio Disney, kateremu je delanje filmov v prvi vrsti posel, se zato v želji po čim večjem zaslužku, odloči za manj tvegano potezo in gledalcem podari že videno zgodbo z izboljšano vizualno podobo in naprednejšimi posebnimi učinki.
Tu pa pridemo do naslednjega problema Disneyjevih predelav…
Filmi brez razloga za obstoj
Kot smo že omenili; če Disneyjeve predelave zgolj lenobno prekopirajo vsebino originalov in tem ne dodajo ničesar novega, je njihov obstoj bolj ali manj neupravičen. Ob tem se ne moremo slepiti, da je glavni razlog za tovarniško izdelovanje tovrstnih filmov predvsem finančne narave, pa vendar bi lahko Disney z vso razpoložljivo tehnologijo in talentom, ki stoji za temi filmi, storil kaj bolj izvirnega in domiselnega. Če predelava v ničemer ne odstopa od originala, je nakup karte odveč, saj lahko doma zastonj gledaš original.
Korporativna politika identitete
Disney kot studio, namenjen predvsem otrokom in njihovim družinam, se kakopak močno trudi vzdrževati svojo progresivno držo in v filmih ponuditi prostor predstavnikom žal dolgo marginaliziranih družbenih skupin. Takšen pristop je kakopak dobrodošel in še kako potreben, toda vseeno se zdi – če si lahko privoščimo ščepec cinizma – da Disneyjeva politika identitete pogosto deluje preveč pokroviteljsko, neiskreno in korporativno. In včasih se tudi zdi, da je politika identitete v filmih bolj sama sebi v namen oz. da jo Disney vnaša v filme zgolj zato, da bi utišal strupene jezike, ki bi studiu očital pomanjkanje raznolikosti.
Ne popravi, kar ne deluje
Četudi so Levji kralj, Aladin, Mulan, Knjiga o džungli in Mala morska deklica čislani kot animirane klasike, se je težko pretvarjati, da nimajo svojega deleža napak, vsebinskih lukenj in nelogičnosti. In Disney bi s svojimi predelavami lahko opozoril na te napake in jih popravil, vendar do tega pride zelo redko. Kar znova služi kot dokaz, da je studiu pri ustvarjanju tovrstnih filmov pomemben zgolj hiter zaslužek.
Brez duše
Če preletite kritike Disneyjevih predelav animiranih klasik, boste pogosto naleteli na pridevnik brezdušno. In bolj primernega opisa za večino tovrstnih filmov res ne bi mogli najti; kot smo že nekajkrat omenili, je Disney imperij, ki delanje filmov dojema najprej kot posel, šele nato pa kot del kreativnosti oz. umetniške izražanja. Vse, kar večina tovrstnih filmov ponudi, so lepe, skorajda fotorealistične podobe, medtem ko zgodbi in likom primanjkuje globine in čara, zaradi katerih so se zapisali v kolektivni spomin gledalcev. Zato ne preseneča, da npr. igrani predelavi Lepotice in zveri in Levjega kralja izgledata kot lepi trupli. Truplo je vedno zgolj to… truplo, ne glede na to, kako ga okrasimo, le da Disneyju to očitno še ni postalo jasno.
Viri slik: Parade, Variety, CafeMom, Architectural Digest, The New York Times, Variety,
