Pittsburška bolnišnica ohranja primat najboljše TV serije
TV serija Pittsburška bolnišnica (The Pitt) je že s prvo sezono osvojila gledalce in kritike ter pobrala vrsto nagrad. Druga sezona se je zato znašla pred zahtevno nalogo: ohraniti visoko raven kakovosti, ne da bi zapadla v ponavljanje. Ustvarjalcem je to uspelo, saj serija ne le da ohranja svojo raven, temveč še poglablja gledalsko izkušnjo in odpira pomembno temo sodobnega časa: duševno zdravje.
Gledalci tradicionalno radi posegamo po t. i. proceduralnih serijah, kjer se zgodba jasno razvija od začetka do konca, vložki pa so vedno razumljivi. Ni naključje, da so policijske in zdravniške serije tako priljubljene. Pittsburška bolnišnica to preverjeno formulo nadgradi z močno igralsko zasedbo in prepričljivo zgodbo. Medtem ko je prva sezona spremljala podaljšano dnevno izmeno urgence v Pittsburghu, druga sezona dogajanje postavi na 4. julij, ameriški dan neodvisnosti, ko urgenco preplavi val najrazličnejših primerov.
V ospredju serije je Noah Wyle, ki se vrača v zdravniško okolje, kjer je že zaslovel kot dr. John Carter v legendarni seriji ER. Tokrat nastopi kot dr. Michael Robinavitch, vodja dnevne izmene, vrhunski strokovnjak, ki pa se hkrati sooča z lastnimi notranjimi stiskami. Serija gledalca spretno vpelje v medicinski svet tudi prek mentorstva študentom, saj skozi njihove oči dobimo razlage in vpogled v kompleksne situacije.
Posebno priznanje si serija zasluži tudi v strokovnih krogih, saj izjemno realistično prikaže delo na urgenci, stres, ki ga zaposleni vsakodnevno doživljajo, in posledice, ki jih takšno okolje pušča. Če je prva sezona subtilno kritizirala stanje ameriškega zdravstva, druga sezona bistveno bolj neposredno odpira vprašanje duševnega zdravja zaposlenih. Slika, ki jo pokaže, ni ravno spodbudna.
Za razliko od serij, kot je Talenti v belem (Grey’s Anatomy), ki sčasoma več pozornosti namenjajo osebnim odnosom, Pittsburška bolnišnica ostaja trdno osredotočena na delo, paciente in strokovne izzive. Osebno življenje likov sicer ni povsem zanemarjeno, vendar vedno služi kot ozadje, ki vpliva na njihovo delo. V ospredju ostaja temeljno vprašanje: koliko osebnega lahko zdravnik potlači v imenu pacientovega dobrega? Prav tu se odpre prostor za razmislek o duševnem zdravju.
Druga sezona to tematiko še poglobi. Dolgotrajna izpostavljenost stresu pušča posledice v obliki notranjega nemira, izgorelosti in iskanju trenutkov olajšanja. Serija jasno nakaže, da takšnega tempa ni mogoče vzdrževati dolgoročno. S to dilemo se sooča tudi dr. Robby, ki razmišlja o daljšem premoru, a njegovi sodelavci, zlasti sestra Dana, slutijo, da gre za nekaj več kot zgolj potrebo po počitku.
Katherine LaNasa in Noah Wyle tudi v drugi sezoni navdušita z izjemnima igralskima predstavama. Prav nič presenetljivo ne bi bilo, če bi ju znova nagradili z najprestižnejšimi priznanji, kot so emmyji in zlati globusi. Ob razmeroma skromni konkurenci ima serija odlične možnosti, da tudi v prihodnje ostane med nagrajenkami za najboljšo TV serijo.
Posebej velja pohvaliti tudi produkcijski tempo. Obe sezoni imata po 15 epizod, ustvarjalci pa že pripravljajo tretjo, ki naj bi jo začeli snemati še letos. V času, ko nas preplavljajo drage, a vsebinsko prazne serije, Pittsburška bolnišnica izstopa kot svež in premišljen projekt. Za HBO predstavlja natanko to, kar si želi: kakovostno, gledljivo in relevantno vsebino. Zdi se, da bo tako ostalo še nekaj časa, vsaj dokler bo Noah Wyle ohranil ustvarjalni zagon.
Viri slik: IMDB, The New Yorker Times, The Guardian
