Nepriljubljeno mnenje: So oskarji sploh še pomembni?

V novi rubriki se sprehajamo po zelo spolzkem ledu in z vami delimo najbolj nepriljubljena in kontroverzna mnenja o filmih. Naj ob tem poudarimo, da zapisana mnenja niso nekakšna božje zapovedi in nikakor niso namenjena prepričevanju ali blatenju tistih, ki se z njimi ne strinjajo. Raznolikost nas namreč bogati. 

So oskarji sploh še pomembni?

Oskarji veljajo za eno najbolj prestrižnih in tudi medijsko pokritih filmskih nagrad, mnogo ljubiteljev sedme umetnosti pa je tudi mnenja, da gre za nekakšno “nagrado vseh nagrad” oz. da zmaga na oskarjih pomeni, da si – če citiramo Jamesa Camerona ob prejemu dotične nagrade za film Titanik – postal kralj sveta. Pa vendar je teorija eno, praksa pa drugo in treba si je priznati, da tudi oskarji iz leta v leto izgubljajo tako na priljubljenosti kot na družbeni relavantnosti. Gledanost prireditve vztrajno pada, veliko nagrajenih filmov hitro utone v pozabo (se še kdo filmov kot so Coda, Kraljev govor in Dežela nomadov?), prav tako pa se zdi, da je vsakoletna oskarjevska tekma pospremljena z debatami, ki se vrtijo okoli vsega drugega kot pa same filmske umetnosti. 

Eden od razlogov za nizko gledanost je verjetno kar prireditev sama, ki je že vrsto let občutno predolga, dolgočasna, nasičena z vse bolj izumetničenim hollywoodskim glamurjem in namenjena samopoveličevanju industrije, ki si še vedno domišlja, da je moralno in intelektualno nadrejena nevednim “plebejcem”, ki konzumiramo njeno ponudbo. Veliko gledalcev s odvrnili tudi pogosti populistični politični govori, kjer nas nepotistična in naduta hollywoodska smetana, varno zabarikadirana v svojih graščinah, vilah in razkošnih stanovanjih, skuša prepričati, da vsako noč moli za vsako temnopolto osebo, ki je žrtev rasističnega nasilja in nedolžne civiliste, ki umirajo v Palestini, Iranu ali katerikoli državi, ki je tisti teden zahodnemu svetu najbolj relavantna za polnjenje naslovnic. 

Upad zanimanja za oskarje je mogoče pripisati tudi postopnemu zatonu obdobja malikovanja hollywoodskih zvezdnikov; ti niso več polbogovi, ki bi nas očarali z dragimi cunjami, urejenimi frizurami in belimi nasmeški, saj je ogromno gledalcev spregledalo njihovo dvojno moralo, vzvišenost, sluzavo politično korektnost in pretencioznost, pomešano z božjim kompleksom. Ti ljudje so za občinstvo samo še “gladiatorji”, ki jih zabavajo v filmih, medtem ko jim je za njihova mnenja, politične govorance in “aktivizem” malo mar. Na tej točki bi verjetno bilo res najbolj pametno, da se akademija ravna po nasvetu komika Rickyja Gervaisa: “Vzemi svojo nagrado in zapusti oder.” 

So filmi sploh še pomembni?

Kadar je govora o padcu priljubljenosti oskarjev, se pogosto omenja očitek, da Akademija preveč pozornosti namenja “majhnim” filmov, ki so bolj umetniške narave in niso dosegli širokega kroga gledalcev. Ta kritika se iz strogo ekonomskega vidika mogoče zdi upravičena, vendar pa hkrati ustvari dvorezen meč; ali naj akademija v želji po višji gledanosti nagrajuje filme, ki bodo zbudili največ pozornosti občinstva? Mar ni pomen filmskih nagrad slavljenje filmske umetnosti, ne pa komercialnih uspehov? Idealna rešitev te dileme bi bilo nominiranje filmov, ki so kvalitetni in komercialno uspešni, vendar je ta krog zaenkrat še precej majhen. 

Na koncu se je treba dotakniti še politizacije oskarjev, ki je zadnja leta zaradi vse pogostejših zahtev po večji inkluzivnosti, vse bolj očitna in glede na (ne)odziv gledalcev zelo nadležna. Da ne bo pomote; raznolikost je še kako pomembna in nujna, vendar pa se v primeru oskarjev zdi, da jim je ta bolj pomembna od dejanskih filmov. Koliko žensk moramo nominirati, da ne bomo izpadli seksistični? Koliko temnopoltih filmarjev mora prejeti kipce, da nas mediji ne bodo označili za rasiste? Ta vprašanja se morebiti komu zdijo nujna, vendar pa je v njih moč razbrati, da je bolj kot sam film pomembno to, katerega spola / rase / verskega prepričanja je igralec ali režiser kot pa da bi nekoga nagradili “zgolj” zato, ker je posnel odličen film. 

Kako torej oskarjem povrniti staro slavo? Boljše vprašanje se glasi; ali lahko oskarji sploh še dosežejo staro slavo? Bi se akademija morala sprijazniti z novimi časi in se jim prilagoditi ali vztrajati pri svojem in upati na vrnitev, ko bo Hollywood znova imel več moči nad občinstvom?

Čas bo povedal svoje.

Poiščite nas na družbenih omrežjih