Nepriljubljeno mnenje: Mož iz jekla je podcenjen film!
V novi rubriki se bo ekipa Filmologije sprehodila po zelo spolzkem ledu in z vami delila najbolj nepriljubljena in kontroverzna mnenja o filmih. Naj ob tem poudarimo, da zapisana mnenja niso nekakšna božje zapovedi in nikakor niso namenjena prepričevanju ali blatenju tistih, ki se z njimi ne strinjajo. Raznolikost nas namreč bogati.
Zakaj Mož iz jekla ni slab film?
Zack Snyder, verjetno eden najbolj kontroverznih filmarjev zadnjih let, ki si je tekom kariere uspel pridobiti enako število gorečih privržencev kot tudi sovražnikov, je leta 2013 s filmom Mož iz jekla postregel s svojo radikalno drugačno interpretacijo ikoničnega DC-jevega superheroja Supermana. Ta se je bolj skladala s tedaj zelo popularnim trendom prikazovanja superherojev v bolj temačni, kompleksni in – kolikor je to pač mogoče – realistični luči in Snyderjev Superman je točno takšen; konfliktni mesija, razdvojen med vlogo preprostega mladeniča iz Teksasa in nezemeljskega božanstva iz Kriptona, ki bo na našem planetu simboliziral upanje.
Zelo kritični odzivi na film Mož iz jekla so sicer razumljivi; medtem ko so nekateri v bolj temačni različici Supermana videli dobrodošlo osvežitev žanra superherojskih filmov, so bili nasprotniki mnenja, da se je Snyder preveč distanciral od klasične podobe dobrodušnega in venomer herojskega Supermana, ki ga je utelesil legendarni Christopher Reeve. Superman, ki ga tokrat odigra odlični Henry Cavill, je zelo odkrita personifikacija Jezusa, ker je šlo mnogim močno v nos, hkrati pa skoraj polovico filma preživi v anonimnosti in se celo želi odpovedati svoji vlogi mesije, ker zanjo ne bo nikoli pripravljen. Se vse to sliši neobičajno za Supermana? Vsekakor. Je za to film Mož iz jekla slab? Nikakor. Gre zgolj za film, ki se zaveda, da življenje ni preprosto tudi za superheroje, ki na svojih plečih nosijo več čustvene bremena kot se zavedamo.
Film je sicer daleč od popolnega in ima kar nekaj napak; od slabo razvite romance med Supermanom in novinarko Lois Lane (očarljiva Amy Adams), nekoliko prepočasne prve polovice, ki se preveč zanaša na ponavljajoče monologe o Supermanovem mesijanskem poslanstvu pa vse do zadnje tretjine, ki film spremeni v hrupno in kaotično pornografijo uničenja, v okviru katere Superman za seboj pusti (delno po svoji krivdi) porušeno Metropolo in številne civilne žrtve.
Film z enim najboljših zlikovcev v zgodovini superherojskih filmov
Mož iz jekla pa ima navkljub napakam na svoji strani tudi veliko adutov; poleg že omenjene fascinantne rekonstrukcije mita o Supermanu je film napolnjen z vizualno razkošnimi prizori, nepozabno ikonično glasbo Hansa Zimmerja, povečini dobrimi igralskimi predstavami in naravnost spektakularno akcijo.
Kjer pa film še dodatno zasije, je pri oblikovanju dobrega zlikovca. Maščevalni general Zod v fenomenalni igralski interpretaciji Michaela Shannona ni zgolj eden najboljših zlikovcev v zgodovini superherojskih filmov, ampak podobno kot Superman moralno kompleksen in fascinanet lik, ki ga bolj kot čisto zlo žene obupana želja po ohranitvi lastne civilizacije.
Mož iz jekla je film, ki bo vedno delil občinstvo in je daleč od popolnega izdelka, še posebej zaradi previsokih Snyderjevih ambicij in nekaterih čudnih odločitev, vendar pa je navkljub vsemu za fascinantno in drzno rekonstrukcijo mita o Supermanu, ki si upa pokazati, da portret superherojev kot mesijanskih božanstev nosi svoj delež negativnih posledic.
Viri slik: MoviesAnywhere, The New York Times, Film Dice
