Nepriljubljeno mnenje: Blondinka je podcenjen film
Avstralski režiser Andrew Dominik je že od začetka svoje kariere snemal filme, ki so izzvali mešane občutke. Za njegovo uveljavitev v Hollywoodu je bil zaslužen tudi titan filmske industrije Brad Pitt, ki je bil velik oboževalec Dominikovega prvenca Chopperja (2000), ekscentrične monodrame o razvpitem avstralskem zločincu. Leta 2007 je prav s Pittom v glavni vlogi izšla za mnoge ena največjih mojstrovin sodobne svetovne kinematografije Jesse James in strahopetni Robert Ford (2007); a Dominikova obravnava Jesseja Jamesa je za druge predolga in dolgočasna ter s svojo antiklimaktičnostjo v neopravičljivo sramoto tradiciji vesternov. Vrhunec razdvojenosti interpretacij Dominikovega opusa pa je dosegel film, ki je izšel poldrugo leto nazaj. Blondinka (2022) je razburkala javnost z nekonvencionalnim prikazom življenja Marilyn Monroe, igralke, fotomodela in pop ikone zlate dobe Hollywooda, ki pa je imela v senci žarometov nepopisno kruto življenje. Filmu so kritiki očitali eksploatacijo tragike v življenju Monroe, tendenco konzervativno obarvane moralizirajoče lekcije, žaljivo omalovaževanje ter ponižujoč pljunek na igralkino zapuščino.
Predloga za Blondinko je istoimenski roman pisateljice Joyce Carol Oates, s katerim je bila leta 2001 tudi finalistka Pulitzerjeve nagrade. Kritiška in tudi komercialna knjižna uspešnica pa očitno ni dobila dostojnega filmskega naslednika, saj je priredba poleg slabih kritik osvojila dve zlati malini (»nagrada« za najslabše dosežke v filmu) ter bila nominirana za dodatnih šest. Oates je vedno poudarjala, da je roman Blondinka izmišljen in le deloma temelji na resničnih dogodkih – kot tak se torej ne opredeljuje kot biografski. V tem lahko izvira tudi osrednja napaka filmske Blondinke, ki je v promociji niso uspeli predstaviti kot domišljijsko in edinstveno interpretacijo že tako fikcijske podlage. Marsikateri gledalec se je ogleda filma tako lotil kot generičnega biografskega filma o Marilyn Monroe. Za to je verjetno zaslužna tudi izbira produkcije Netflix, ki je stala za filmom.
Mučen in naporen
Blondinka je težek film, na trenutke tudi mučen in naporen. V nizanju travmatičnih dogodkov je nerazumljivo neizprosen in izid je lahko drastičen odziv na to nepripravljenega gledalca. Film, ki je potisnjen na platformo, kot je Netflix, bo vedno obsojen na specifično instant konzumiranje, ki skoraj nikoli prioritetno ne išče umetniških filmov. Ko art-house film pogleda množično občinstvo, se bo filma hitro oprijela oznaka slabe kakovosti, saj v poplavi šablonskih in predvidljivo dolgočasnih biografij, Blondinka z umetniškim pristopom poskrbi za popolno kognitivno disonanco gledalca. Že v uvodnem delu filma Dominik nakaže režijske manipulacije prikazane zgodbe z različnimi tehnikami snemanja, razmerji slike, črno-belo tehniko in hitrostjo snemanja. V filmu prav tako ne manjka tako ali drugače nazornih prizorov, ki so poskrbeli za kontroverznost in ogorčenje. Ko so gledalci spoznali, da je Blondinka specifičen in zelo interpretiran umetniški pogled na specifiko življenja Marilyn Monroe, je bilo za drugačen vtis že prepozno.
Vizualna zasnova filma
Filmska kritika je osti svojih puščic usmerila predvsem v eksploatacijsko naslado nad tragiko Marilyn Monroe. Dominika so s tem soočili v intervjuju in za British film institute je povedal: »Kar želijo [kritiki filma] povedati, je da film eksploatira spomin na njo in ne nje same, saj je mrtva. To se zdi poštena opazka. A to je tudi ideja filma. Film vzame ikonografijo njenega življenja in ga izkoristi za nekaj drugega. Vzame vsem poznane podobe iz njenega življenja in jih obrne na glavo. To pa ni nekaj, kar bi ljudje radi videli.«
Dominik nadaljuje: »Vizualna ideja za filmom je navezava na kolektivni spomin. Gre za čuden deja vu, pri čemer pa je pomen za slikami drugačen. Če pogledate slavno fotografijo nje in Arthurja Millerja, se prizor zdi romantičen, v filmu pa je predstavljen ravno obratno.«
Ideja, ki jo za filmom razkriva režiser Blondinke se zdi sveža in dovolj zanimiva. Tudi izbira Monroe kot osebe za tak pristop se zdi utemeljen, saj se verjetno nihče drug v zgodovini Hollywoodu ne more »pohvaliti« s tako jasno izrisano javno podobo. Dominik v filmu prikazuje ikonografijo, ki se je vsem vtisnila v spomin ter jim obesi čustveno in travmatsko breme, ki ga je nosila Monroe. Njen smeh tako ni več smeh, ki ga svet interpretira kot »uživam v svoji slavi in priljubljenosti«, pač pa je smeh, ki je skriva hudo stisko in tesnobo. Tak filmski pristop demantira kritiko, da film eksploatira nasilje nad Marilyn, saj ima predmet in cilj diskurza drugje in ne v nasilju samem. Dominiku nasilje nikoli ni končni cilj, pač pa ga izkoristi za izpostavitev družbene percepcije njene javne podobe.
Popolna karikatura
Bolj utemeljena kritika se zdi prikaz kronične nečloveškosti, ki jo v filmu pooseblja Marilyn. Kubanska igralka Ana de Armas je še enkrat potrdila, da je mojstrska igralka. Z mimiko, kretnjami, čarobnim in znamenitim smehom genialno poustvari javne in filmske nastope Marilyn Monroe. Režija je od de Armas v skladu s prej napisanim zahtevala karikirano monoton prikaz. S karikaturo gresta de Armas in Dominik celo tako daleč, da je njuna različica Marilyn s svojo plastičnostjo gledalcu popolnoma tuja in na trenutke celo nadležna. A tudi ta podoba Marilyn Dominiku še vedno služi v lovu na končni cilj. Ne zanima ga gledalčeva empatija do Marilyn, pač pa teža njenega čustvenega bremena, ki ga Dominik ne poustvarja klasično, z empatijo, pač pa tehnično, z drugimi režijskimi tehnikami in to mu je v filmu zelo dobro uspevalo.
Razcepljena osebnost
Dominik pa vse skupaj zelo zakomplicira z idejo razcepljene osebnosti Monroe. Norma Jean (t. j. rojstno ime Marilyn Monroe) naj bi predstavljala pravo Marilyn, to, kar je pristno in neprisiljeno, njeno osebnost preden jo je v svoje požrešne in krute mehanizme dobil šovbiznis in jo spremenil v karikiran zmazek družbenih projekcij. Marilyn se najprej nasilno loči od svoje prave osebnosti, ker od nje tako želi igralski posel, a jo tekom filma naravno vleče nazaj v pristnost. Tu pa leži glavna hiba filma, saj Dominik človeškosti ni vbrizgal niti z razdelitvijo njene osebnosti. Norma Jean je namreč prikazana preveč enodimenzionalno, njena psiha pa je zelo poenostavljeno ujeta v otročji percepciji realnosti. Tudi za tem se skriva racionalno povsem opravičljiv motiv. Dominika namreč vznemirja vprašanje, zakaj je prav ona postala »Afrodita 20. stoletja«, sprašuje se o podlagi, ki jo je morala oseba imeti, da je s tem zazevalo brezno, v katerega je svet kot polnilo zlival svoje projekcije.
Dominik s tem pravzaprav pravi, da se usoda, ki se je zgodila Marilyn ne bi mogla zgoditi komurkoli, pač pa le njej. Nekomu, ki je še v odraslosti globoko zaznamovan z zavrženostjo svojih staršev. To prizna tudi v intervjuju: »Pri Blondinki me je zanimalo, kako otroška travma zaznamuje percepcijo sveta v odraslosti.« Naenkrat je film pri njenem dojemanju sveta, ki pa ga preveč zaznamuje otročja perspektiva. Tudi če Normo Jean eksistencialno determinira zgodovina s starši, ji še vedno manjka večplastnost in človeška komponenta. To gledalca popolnoma prikrajša za svoj doprinos k zgodbi – greh, ki težko dobi racionalno odvezo.
Dolgoletni projekt, ki mu zmanjka kompleksnosti
Dominik je na Blondinki delal več kot deset let. Morda je projekt na neki točki zanj postal preveč oseben oziroma je vanj želel stisniti več idej. Kompleksnost svoje vizije je očitno občutil tudi sam, saj je projekt večkrat opustil. V filmu je moč razpoznati, da Dominika fenomen osebne zgodbe Marilyn Monroe globoko pretresa in vznemirja. A za odličen film je zgodba vseeno obdelana premalo kompleksno, preveč dobesedno in s svojo enostavnostjo podcenjujoče do gledalca. Če bi film vztrajal pri tem, da Blondinka ni film o Marilyn Monroe, kot ga zmotno gledajo mnogi, pač pa Marilyjino perspektivo izkoristi, da nastavi ogledalo seksistični, izkoriščevalski, mačistični družbi, ki jo je skoraj metaforično povzemal klasični Hollywood v 50. in 60. letih, bi zares dobili odličen film.
Huda slabost Blondinke je tudi dolžina. Dve uri in 50 minut sta za tako težek in intenziven film enostavno preveč in verjetno film ne bi dobival tako brutalnih kritik, če bi se ustavil pri znosnih dveh urah. Kritike filma so danes vseeno preveč vehementne, preveč mainstreamu podložne in prenagljene. Že uvodni prizori Blondinke so posneti mojstrsko, film se lahko pohvali z eno najboljših otroških igralskih predstav vseh časov, mojstrsko odigrano glavno vlogo, prizori s paparaci, ki so morbidno tesnobni, glasbo Nicka Cava in Warrena Ellisa, ki je zlovešča in globoko pretresa. Kljub vsemu pa Dominiku ne uspe razviti večplastnosti in dostaviti popolnega filma.
Film si lahko pogledate na platformi Netflix in tako presodite o napisanem.
Citati so prevod intervjuja Andrewa Dominika za British Film Institute, objavljenega 27. septembra 2022 na: https://www.bfi.org.uk/sight-and-sound/interviews/im-not-interested-reality-im-interested-images-andrew-dominik-blonde
Viri slik: Reel Good, IMDb, Hollywood Reporter, Deadline