Natanael Merzel: 10 najljubših filmov
Pri toliko odličnih filmih je težko izbrati le deset najljubših. Kljub številčni omejenosti, ki jo tu diktira posamezna objava, so lestvice najboljših filmov pravzaprav neskončne in nastajajo, vse dokler gledamo nove filme. Nemalokrat se nam zaradi tega zdijo tovrstni seznami in lestvice popolnoma brez smisla in odveč, a tisto, kar bo vedno zagovarjalo njihov obstoj je, da seznami nam dragih filmov generirajo številne zanesenjaške debate o umetniških, zgodbenih in kulturnih presežkih. Te debate nam lahko velikokrat razkrijejo večplastnost posameznega filma, ki jo sami morda pri prvem ogledu nismo opazili. Film je bil navsezadnje zasnovan kot umetniški izdelek, ki se ga doživlja kolektivno, v kinodvorani. Ko torej ponotranjimo filme, ki so se nas dotaknili, lahko z odkrivanjem teh seznamov razkrivamo velik del sebe, s tem pa predstavljamo svojo identiteto, krepimo medsebojne odnose, sklepamo prijateljstva, netimo romantične iskre in razvijamo kritično mišljenje. Kdo je torej gledal Pobesnelega bika?
10. Amadeus (1984)
Filmska zgodba o pogubni tekmovalnosti in nedosegljivi veličini genijev. Miloš Forman je v Hollywoodu zaslovel z Letom nad kukavičjim gnezdom (1975), s katerim je osvojil pet oskarjev, a je ta dosežek še presegel z Amadeusom, ki jih je dobil kar osem. Od vseh izstopata predvsem tisti za igro F. Murrayja Abrahama, ki odigra z Mozartovo genialnostjo obremenjenega in zafrustriranega skladatelja Salierija, in pa oskar za prirejeni scenarij. Scenarij Petra Shafferja je poln prizorov, ki učinkovito slikajo prepadno razliko med obema skladateljema – Salieri pa jo s svojo obsedenostjo z Mozartom le še veča. Film ponuja tudi nekaj skritih biserov za ljubitelje klasične glasbe, eden od teh je v prizoru, ko igriva družba Mozarta prepriča, da leže odigra melodijo v slogu Bachove fuge. Njegovo zafrkljivo in hudomušno igranje pa z občudovanjem in razumevanjem za Mozartovo radoživost opazuje mlad deček. Ta deček naj bi bil po Formanu še en velikan klasične glasbe, Ludwig van Beethoven.
9. Podmornica / Das Boot (1981)
Klavstrofobično vojno dramo Wolfganga Petersena sem prvič pogledal kot mulec brez podnapisov in z zelo slabim znanjem nemščine. Spominjam se, da mi je bilo takrat za film o drugi svetovni vojni čudno, da so v prvi vlogi filma podmorniška posadka vermahta in ne običajni pozitivci, Američani. Ravno ta nenavadnost in izstop iz žanrskega mainstreama klasičnih vojnih junakov, filmu doda še protivojni vidik, saj se v mučnih klavstrofobičnih stiskah poistovetimo s tradicionalno zlimi Nemci. Film pospremi legendarna glasba, a še bolj ga zaznamujejo zvočni učinki sonarja angleškega rušilca, ki stopnjujejo napetost do nevzdržnosti.
8. Božje mesto / Cidade de Deus (2002)
Brazilska filmska mojstrovina iz leta 2002 izkoristi vrsto tehničnih prijemov, med katerimi je tudi hitra montaža. Režiser Fernando Meirelles z njo opozori, da se življenje v brazilskih favelah odvija na drugih obratih, kot imamo izkušnjo v bolj humanih predelih sveta. Gledalcu tovrstna montažna tehnika sugerira, da se lahko že z naslednjim kadrom zgodi nekaj neslutenega in šokantnega. Omeniti velja tudi eksperimentiranje s koti kamere, ki gledalca vseskozi spravlja v nelagodje in tesnobnost, kar nam še bolj približa povprečno izkušnjo življenja v tako brutalnem okolju. S tehnično dovršenostjo, suvereno režijo ter realistično grozovitimi prizori je Meirelles postavil filmski spomenik vsem, ki so in morajo preživeti v takih neusmiljenih razmerah, pa tudi tistim, ki so v faveli Božje mesto izgubili svoje življenje.
7. Arzenik in stare čipke / Arsenic and Old Lace (1944)
Preden je žanre mešal Tarantino je to mojstrsko počel že Frank Capra. S filmom Arzenik in stare čipke sem postal velik privrženec tega režiserja, saj eksemplarično pokaže, da bi komedija morala imeti potencial, da se lahko v vsakem trenutku prelevi v napetost dobrih trilerjev in se nato z naravnim potekom vrne nazaj v komičnost.
6. Dom za obešanje / Dom za vešanje (1988)
Nikoli nisem bil zaprisežen oboževalec magičnega realizma, saj imam rajši objektivne in stvarne pripovedi, ki še ne vsebujejo interpretacij, a ko film snema Emir Kusturica, se popolnoma prepustim njegovi viziji. Dom za obešanje je čudovita filmska pripoved, ki uspe v dobrih dveh urah nanizati prizore, ki se gledalca dotaknejo tako s tragično kot tudi s humorno noto. Ta filmska zgodba je hvalnica ljubezni, tako med mladima človekoma kot tudi ljubezni znotraj družine. V to ljubezensko čistost pa krut svet večkrat nakaplja svoj odmerek črnila – v tem je tragika, a v tem je za Kusturico tudi zgodba. In kako virtuozno jo pove! Še danes se sprašujem, kako je iz vseh naturščikov, ki jih je imel v tem filmu, dobil taksne igralske uprizoritve. Film z glasbeno spremljavo opremi izjemni Goran Bregović – njegova legendarna izvedba Ederlezija je danes med mojimi vrstniki še znana, Dom za obešanje pa žal ne. Upam, da ga naše kinoteke zavrtijo kdaj v kakšni retrospektivi, najbolje kar v Kusturičevi.
5. Ameriška ljubica / American Honey (2016)
Z naturščiki je spretno delala tudi režiserka Andrea Arnold, v filmu Ameriška ljubica. Sasha Lane, za katero je bil to filmski prvenec, vrhunsko odigra osemnajstletno punco, ki z neobetavnim družinskim ozadjem in z ničemer za izgubiti, še išče svoj prostor pod soncem. Arnold s svojo vizijo in dobro izbrano glasbo povsem hipnotizira gledalca, in tudi če je film dolg skoraj tri ure, me na nobenem mestu ni potegnil v dolgočasje. Mnogim odraslim gledalcem bo ta lirična in surova filmska pripoved Andree Arnold zaradi intimnega pristopa režiserke zelo nostalgična.
4. Boter / Godfather (1972)
Francis Ford Coppola je z Botrom pričaral poseben in duhamoren ambient povojne Amerike poznih 40. let. Specifična scenografija New Yorka, ki jo Coppola križa z idilično Sicilijo, me je prevzela že kot osemletnega fanta, ko sem v bližnji trgovini kupil DVD in ga takoj stekel pogledat domov. Preplet družinske dinamike z mafijskim življenjem, je v Botru vpeljan s tehnično in pragmatično spretnostjo, vsi motivi filma pa se organično zaključijo v znamenitem zadnjem kadru, ko Diane Keaton »pojejo« kabinetna vrata. Boter je še en primer, da je dober režiser v svojem poslu drzen in trmast in včasih presliši napotke nadrejenih producentov (pri Paramount Pictures so Marlona Branda Coppoli zaradi njegove razvpite nepredvidljivosti prepovedali, šele ko je ta privolil na bizarno nizko plačo, so ga na vztrajno prigovarjanje režiserja tudi sprejeli). Pacino in drugi niso sicer odigrali nič manj virtuozno, a danes, več kot petdeset let po izidu, opažamo, da je »brand« Botru zagotovil prav Brando.
3. Veliki Lebowski / The Big Lebowski (1998)
Veliki Lebowski je eden tistih filmov, za katere lahko rečemo, da niso za vsakogar. Pravzaprav bi lahko pod to nehvaležno oznako zaradi edinstvenega filmskega narativa in specifičnega humorja uvrstili vse filme bratov Coen. Še najmanj Ni prostora za starce (2007), ki pač ni posnet po njuni predlogi. Kljub različnim odzivom na Velikega Lebowskega tehnični brezhibnosti tega filma iz leta 1998 ne more oporekati nihče. Od impozantne igre, izjemne kamere, genialnega izbora glasbe in posebnega montažnega ritma, do preproste zgodbene premise, ki jo brata mojstrsko manevrirata z neobičajnimi in komičnimi zapleti. Kultnost filma prepoznaš po kultnosti njegovih likov in The Dude je zagotovo med najbolj kultnimi filmskimi liki.
2. Pusher 3 (2005)
Kdo pravi, da so nadaljevanja dobrih filmov odveč? Prvi del trilogije Pusher je danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna sicer postavil na filmski zemljevid, a resnično virtuoznost je režiser hollywoodske Vožnje (2011) uprizoril v drugem in tretjem delu te trilogije. Brezkompromisni pripovedi iz podzemlja danskega kriminala ne manjka nazornih in gnusnih prizorov nasilja, a so vsi v službi krute in krvoločne pripovedi, in zato niso nepotrebni. Film zaznamuje tudi igralski genij Zlatko Burić, ki se kot edini pojavi v vseh treh Pusher filmih. Zaradi neizprosnih kritik, ki jih je doživel ta film na Danskem, se je Refn odločil, da tam ne bo več snemal. In še prav ima! Na žalost pa smo zaradi te odločitve prikrajšani njegovi oboževalci, saj se mi zdi, da bravure, ki mu jo je zagotavljala tudi domačnost danskega okolja ni več dosegel.
1. Pobesneli bik / Raging Bull (1980)
Menda je Robert De Niro prinesel LaMottino avtobiografijo Martinu Scorseseju kar v bolnišnico, kjer se je ta zdravil po prekomernem odmerku kokaina. Dolgo časa je De Niro prepričeval takrat že uveljavljenega režiserja, da posname film po tej knjigi, in mnogo poznavalcev meni, da je igralec s tem rešil prijateljevo življenje. Scorsese naj bi bil namreč takrat po zaslužkarskem fiasku svojega zadnjega filma New York, New York (1977) prepričan, da je njegove kariere v Ameriki konec. S tem prepričanjem pa naj bi bila povezana tudi uporaba droge, zaradi katere je skoraj izgubil življenje. De Niro pa s predstavitvijo njunega novega filmskega projekta ni preprečil le hude tragedije, pač pa je imel tudi neposreden vpliv na nastanek enega najboljših filmov vseh časov. Pobesneli bik zame ni le vrhunec Scorsesejeve filmografije, pač pa tudi De Nirove in Pescijeve. Film je od prvega kadra, ko LaMotta sam poplesuje v boksarskem ringu, pa do končnega monologa »I’m the boss!« umetniška mojstrovina. To ni boksarski film, pač pa brutalna drama, ki govori o večni človeški tragediji, ko smo samemu sebi najhujši nasprotniki.
Viri slik: the criterion collection, film affinity, turner classic movies,
omlete.com, movieman’s, guide to the movies, filmoviandserije, qz.com, slash film