Najslabša filmska nadaljevanja vseh časov - 1. del
-
- 17 oktobra, 2024
- 10:02
Ekipa Filmologija je za vas pripravila popolnoma novo rubriko, ki se bo sproti dopolnjevala, saj je kandidatov zanjo ogromno. Beseda bo namreč tekla o najslabših filmskih nadaljevanjih vseh časov, ki so bodisi popolnoma zgrešila poanto svojih predhodnikov ali pa so na slabo kvaliteto vplivali mnogi zunanji dejavniki. Glede izbora je treba poudariti, da smo upoštevali ne zgolj neposredna nadaljevanja filmskih uspešnic, ampak tudi nadaljevanja številnih franšiz.
Sledi prvi izbor najslabših nadaljevanj vseh časov:
Žrelo: Maščevanje (1988)
Naj poudarimo, da ne trdimo, da morski psi niso inteligentna bitja, toda četrti del franšize (ki to sploh ne bi smela biti) Žrelo: Maščevanje gre s poudarjanjem premetenosti omenjene živali občutno predaleč. Poleg slabe igre (glavni igralec Michael Caine je priznal, da je vlogo sprejel zgolj zaradi denarja), patetičnih poskusov ohranjanja napetosti in groze in utrujajočih klišejev je film znan po idiotskem zapletu, kjer je mati glavnih junakov iz prvega kultnega filma prepričana, da morski pes načrtuje osebno maščevanje in ji sledi na Bahame. Komentar ni potreben.
Mortal Kombat: Annihilation (1997)
Filmska adaptacija priljubljene računalniške pretepaške igre Mortal Kombat v režiji Paula W. S. Andersona iz leta 1995 je bila daleč od presežka, vendar je še vedno funkcionirala kot povsem spodobna brezmožganska zabava z obilico atraktivnih pretepaških prizorov, privlačno cenenih enovrstičnic in izpiljene vizualne podobe. Nič od tega pa ni na spregled v naravnost obupnem nadaljevanju Annihilation, katerega edini razlog za ogled je to, da se lahko gledalec na lastne oči prepriča, kako zanič je. Kičasi posebni učinki, nadležna glasba, ob kateri krvavijo ušesa, lenobne zamenjave večine igralcev iz prvega filma ter temu pričakovano teatralne predstave, o zgodbi oziroma njeni nesmiselnosti pa ne velja izgubljati besed.
Son of the Mask (2006)
Maska ni zgolj izstrelil ameriškega komika Jima Carreyja med zvezdnike, ampak je hkrati tudi eden najbolj domiselnih, odštekanih in duhovitih filmov, ki je definiral hedonistični duh 90. let. Kar pa je za studie najbolj pomembno; film je zaslužil ogromno denarja, zato je njegovo nadaljevanje neizogibno. Toda po spletu bizarnih naključij, odlašanj in drugih okoliščin je nadaljevanje Son of the Mask prišlo v kina dobrih 12 let kasneje in to brez Jima Carreyja, ki ga je nadomestil Jamie Kennedy, še najbolj poznan po vlogi Randyja iz franšize Krik. Že ta podatek je dovolj tehten argument, zakaj je film pogorel tako pri kritikih kot gledalcih, vendar naj k temu dodamo še plitke straniščne šale, naravnost bizarno vzdušje, kilave posebne učinke, neumno zgodbo in dolgočasne like.
Book of Shadows: Blair Witch 2 (2000)
Komaj leto dni po fenomenu, imenovanem Čarovnica iz Blaira, je v kina prišlo njegovo nadaljevanje, ki na samem začetku ni imelo nobene vsebinske povezave z omenjeno mikroproračunsko grozljivko z najdenimi posnetki. Drugače povedano; Book of Shadows: Blair Witch 2 je bil sprva mišljen kot povsem samostojna nadnaravna grozljivka, vendar je studio zaradi želje po dobičku nanjo na silo prilepil oznako zgoraj omenjene uspešnice in zahteval, da se zgodba preoblikuje, da bi ta sovpadala z “mitologijo” Čarovnice iz Blaira. Rezultat je temu primerno obupen; film je postal popolna zmešnjava, ki ni premogla niti kančka vzdušja ali napetosti predhodnika, slab finančni izkupiček pa je franšizo pahnil v skoraj 15 let trajajočo hibernacijo.
Wonder Woman 1984 (2021)
Čudežna ženska velja za enega najboljših filmov v danes propadlem vesolju DC – jevih superherojev, ki je z očarljivo igralsko predstavo Gal Gadot, vznemirljivo akcijo, fantastično glasbo ter idealno kombinacijo drame in humorja dostavil osvežujoč superherojski spektakel in enega redkih hollywoodski filmov, ki so uspeli občinstvu predstaviti močan ženski lik brez vsiljenega kozmetičnega feminizma. Ravno zato so bila pričakovanja ob nadaljevanju, postavljenem v leto 1984, toliko bolj visoka. Naj poudarimo, da Wonder Woman 1984 ni nujno slab film, le da je primerjavi s prvim delom izredno predvidljiv in generičen superherojski pofl, ki si ga režiserka in scenaristka Patty Jenkins res ne bi smela privoščiti. Dolgočasen zlikovec, ponavljajoča akcija, otročji humor, kilavi posebni učinki in bizarne odločitve so iz enega najbolj pričakovanih ustvarile enega najbolj pozabljivih filmov leta 2021.
Blues Brothers 2000 (1998)
Navkljub mnogim nespornim talentom in ikoničnim igralskim predstavam je ameriški komik Dan Aykroyd v 90. letih razvil nadležno navado, da bi v želji po ohranjanju zvezdniškega statusa nespametno molzel filme, po katerih je bil najbolj poznan. Zato ne preseneča, da mu je leta 1998 na pamet padla ideja, da bi obudil kultni komični muzikal Blues Brothers, v katerem je zaigral s preminulim komikom Johnom Belushijem. Katastrofa, ki nosi naslov Blues Brothers 2000, je primer patetičnega poskusa obujanja nečesa, kar bi bilo najbolje pustiti pri miru. Navkljub dobrim igralskim predstavam Aykroyda in Johna Goodmana in nekaterim posrečenim glasbenim točkam je film dolgočasna in klišejska reciklaža preživetih idej, ki ne uspe navezati stika z modernim občinstvom.
Viri slik: Collider, Gamespot, MoviesAnywhere, Letterbox, Hollywood Reporter, MUBI
