Najboljše filmske adaptacije knjig
-
- 22 marca, 2023
- 05:00
Film in literatura. Dve veji umetnosti, ki ju loči več stoletij nastanka, hkrati pa sta obe močno vplivali druga na drugo. Filmske adaptacije knjig so prisotne v svetu sedme umetnosti že od njenih začetkov, tovrstni podvigi pa se vedno znajdejo pred dvojnim izzivom; zadovoljiti oboževalce literarne predloge in hkrati ustvariti dovolj gledljiv in dostopen film za tiste, ki knjige niso prebrali.
Se to sliši kot nemogoča naloga? Mogoče, toda naslednjih deset predlogov služi kot dokaz, da je moč ustvariti odlično filmsko adaptacijo knjige. Pred začetkom naj poudarim, da sem iz izbora izločil filme, ki temeljijo na biografskih / zgodovinskih knjigah, in stripih, saj si bodo ti v prihodnosti zaslužili svojo posebno kategorijo.
Poglejmo si, katere filme lahko štejemo med najboljše adaptacije knjig.
Ni prostora za starce (2007)
Cormac McCarthy velja za enega najbolj priljubljenih in enigmatičnih ameriških piscev 20. stoletja, katerega romani so zavoljo svoje kompleknosti, nekonvencionalne pripovedne strukture in pogosto počasnega tempa zelo nehvaležno gradivo za filmsko adaptacijo. Ni prostora za starce, western kriminalka o upokojenem lovcu, ki postane tarča psihopatskega morilca, je že v literarni obliki napisana kot scenarij, ki pa sta ga izpopolnila brata Joel in Ethan Coen v istoimenski klasiki iz leta 2007, v kateri blestijo Josh Brolin, Javier Bardem in Tommy Lee Jones. Brata Coen izvrstno ujameta temačno atmosfero romana, hkrati pa ohranita visoko mero suspenza ter elegične tone zgodbe o umiranju starih in prihodu novih, nasilnih časov, kjer ni več prostora za “staro gardo”.
Psiho (1960)
Psiho, roman Roberta Blocha, je navkljub pozitivnim kritikam veljal za t.i. hitropotrošno šund literaturo, zato je mnoge presenetilo, da se je filmske adaptacije lotil priznani britanski mojster suspenza in groze Alfred Hitchcock. Rezultat je istoimenski psihološki šoker, ki je leta 1960 z – za tedanje čase – ogromno količno nasilja in srhljivega prikaza morilskih impluzov sadističnih psihopatov z velikim ojdipovskim kompleksom (roman delno temelji na resničnem serijskem morilcu Edu Geinu), spravljal cenzorje ob pamet. Toda tveganje se je Hitchcocku izplačalo; Psiho je še ena njegova mojstrovina, polna zdaj že antologijskih prizorov, vrhunskega suspenza ter enega najbolj ostudnih in šokantnih preobratov v zgodovini filma.
Goli obed (1991)
William S. Burroughs, eden od najvidnejših predstavnikov t.i. beatniške generacije literatov, je leta 1959 izdal svoje življenjsko delo, roman Goli obed, ki je s svojo zmedeno strukturo, nelinearnim pripovednim tokom in skorajšo odsotnostjo prave zgodbe vse prej kot hvaležen material za filmsko adaptacijo. To pa ni zaustavilo kanadskega mojstra gravža in čudaštva Davida Cronenberga, ki je leta 1991 posnel istoimenski film s Petrom Wellerjem v glavni vlogi. Namesto klasične adaptacije knjige (če smo pošteni, je ta podvig nemogoč) je Cronenbergov film kombinacija njenih motivov ter biografskih dejstev o Burrougshovem življenju. Končni rezultat je fascinantno, bizarno in mikavno skrivnostno potovanje skozi obdobje beatniške zadetosti.
Izžarevanje (1980)
Filmske adaptacije romanov se pogosto srečujejo z očitkom, da te ne dosegajo vrhunskosti svojih literarnih predlov. V primeru psihološke grozljivke Izžarevanje legendarnega Stanleyja Kubricka, posnete po istoimenskem romanu Stephena Kinga, pa je situacija ravno obratna; Kubrickov film je skoraj na vseh nivojih boljši od knjige, saj se odreče mnogim Kingovim zoprnim pripovednim značilnostim (npr. pretirano razlaganje vsebine, ki posledično izniči vso skrivnostnost dogajanja) in namesto konvencionalne grozljivke postreže z zloveščo mojstrovino, ki zgodbo o družini, ujeti v zakletem gorskem hotelu Overlook, zavije v gosto meglico enigmatičnosti in izvirnega simbolizma. Izžarevanje tako ni zgolj eden od najbolj strašljivih in napetih filmov vseh časov, ampak hkrati uganka, katere pomen še do današnji dni ni bil v celoti dešifriran.
Boter (1972)
Kadar je govora o najboljših filmih, se je težko izogniti klasiki Boter iz leta 1972, s katero se je režiser in scenarist Francis Ford Coppola z diamantnimi črkami zapisal v zgodovino sedme umetnosti. Gangsterski ep, posnet po romanu Maria Puza, na nenavadno sočuten, a še vedno brutalno realističen in surov način prikaže zapleteno dinamiko ter vzpone in padce mafijske družine Corleone. Vpliv filma je tako velik, da bi lahko zgodovino sedme umetnosti razdelila na obdobje pred in po Botru, hkrati pa gre za še eno od redkih filmskih adaptacij, ki na skoraj vseh nivojih presežejo literarno predlogo.
Trilogija Gospodar prstanov
Tisti, ki ste prebrali znamenito Tolkienovo trilogijo Gospodar prstanov, se verjetno zavedate, pred kako težavno nalogo se je znašel Peter Jackson; kako v zgolj tri filme stlačiti celotno epsko zgodbo o razburljivem potovanju hobita Froda v temačni Mordor, da bi s tem rešil usodo Srednjega sveta? Jacksonu je podvig začudoma neverjetno dobro uspel in ustvaril je eno najbolj razburljivih in čustvenih filmskih avantur vseh časov. Še več; tudi po več kot dveh desetletjih Gospodar prstanov ostaja nepresežena epska mojstrovina, ki je s svojo razkošnostjo, vratolomnimi akcijskimi prizori in pestro igralsko zasedbo uspela zadovoljiti tako Tolkienove oboževalce kot tiste, ki to (še) niso postali.
Klub golih pesti (1999)
Klub golih pesti velja za enega najbolj krivično nerazumljenih filmov vseh časov, ki je ob izidu naletel na mlačne kritiške odzive, prav tako pa je na blagajnah finančno pogorel. Skrivnostni psihološki triler, posnet po romanu Chucka Palahniuka, se vrti okoli neimenovanega protagonista, ki ob srečanju s karizmatičnim izdelovalcev mil Tylerjem Durdenom ustanovi moški klub, v katerem so organizirane borbe z golimi pestmi. Film je bil ob izidu razglašen za drugorazredni šund, ki promovira toksično moškost in vzpodbuja k nasilju, toda pomen filma in knjige se skriva v satiričnem prikazu duhovne izpraznjenosti sodobnega človeka, ki v primežu materializma, potrošništva in instant zvezdništva išče filter sprostitve v brutalnem “toksičnem” nasilju. In to še danes relavantno družbeno sporočilo uspeta tako film kot knjiga prikazati na duhovit, zvit in predvsem izviren način.
Izganjalec hudiča (1973)
Navkljub temu, da se je zgodovina sedme umetnosti začela z njimi, so grozljivke dolgo časa veljale za komercialni žanr brez kakršnekoli umetniške vrednosti. To se je vse spremenilo s Friedkinovo klasiko Izganjalec hudiča, posnet po romanu Williama Petra Blattyja. Tako knjiga kot film sta ponudila izviren, presenetljivo realističen (kolikor je pač možno) in poglobljen portret posameznikov, ki se na tak ali drugačen način soočajo s težo vere in njenim širšim družbenim pomenom. In da ne pozabimo; oba postrežeta s prekleto strašljivo zgodbo, ki se je zasidrala v spomin tako bralcev kot gledalcev.
Tanka rdeča črta (1998)
Terrence Mallick se ponaša s sila nenavadno kariero; v 70. letih se je proslavil z mojstrovinama Badlands in Days of Heaven, nato pa poniknil za skoraj dve desetletji. Na velika platna se je vrnil šele leta 1998 s protivojno dramo Tanka rdeča črta, posneto po napol avtobiografskem romanu Jamesa Jonesa, ki se osredotoča na prikaz bitk na Pacifiku za časa 2. svetovne vojne, natančneje med ameriškimi in japonskimi vojaškimi silami na Guadacanalu. Mallickov film izvrstno zajame Jamesov smisel za poetično melanholičnost ter kruto realistične prikaze vojaških spopadov, hkrati pa ne sledi formuli klasičnega vojnega filma, ampak s pomočjo filmskega impresionizma razgali vso tragičnost in nesmiselnost vojne.
Blade Runner (1982)
Lestvico najboljših filmskih adaptacij bomo zaključili s filmom, ki je za vedno spremenil zgodovin žanra ZF filmov; cyber punk neo-noir triler Iztrebljevalec, posnet po znamenitem romanu Ali androidi sanjajo električne ovce? avtorja Phillipa K. Dicka je tako v knjižni kot filmski obliki moreča vizija prihodnosti in nudi medidativen kot tudi alarmanten vpogled v svet, kjer obstaja realna nevarnost, da lahko stroji gojijo pristna človeška čustva. Izpiljeno temačna vizualna podoba, nepozabna glasba Evangelisa ter življenjski vlogi Harrisona Forda in Rutgerja Hauerja so aduti te sprva krivično spregledane klasike, nikakor pa ne smemo spregledati verjetno enega najbolj emocionalnih koncev v zgodovini sedme umetnosti.
Viri slik: Siol, Letterbox, The Sun Gazzete, The Reveal, The Ace Movie Blog, Letterbox, GQ, Movies Anywhere, Metacritic, Letterbox, Variety
