Najboljše filmske adaptacije gledaliških iger
Gledališče in film sta bila ustvarjena drug za drugega, četudi je prehod iz odra na velika platna pogosto zahteven podvig. Navkljub temu pa se med najboljše filme vseh časov pogosto uvršča adaptacije gledaliških iger, zato bomo podrobneje pogledali nekatere tovrstne klasike. Velja omeniti, da izbor ni bil narejen po kakršnemkoli vrstnem redu in da sem zavoljo raznolikosti nekatere filme, ki bi spadali na lestvico, izpustil.
Preverimo katere gledališke igre so bile deležne najboljših filmskih preobrazb.
Kit (2022)
Začnimo s filmom, ki je luč sveta ugledal pred kratkim. Psihološka drama Kit režiserja Darrena Aronofskyja, posneta po istoimenski predstavi Samuela D. Hunterja, je sočuten in hkrati kruto realističen potret morbidno debelega učitelja, ki skuša v zadnjih dneh svojega življenja zakrpati odnos z odtujeno uporniško hčerko. Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti stanovanja glavnega junaka, zaigra na močne čustvene strune, vendar pri tem ni manipulativen in osladen, hkrati pa se problematike prenajedanja kot sredstva samouničenja dotakne na subtilen in odgovoren način.
Romeo + Julija (1996)
Baz Luhrman, ki je znan po svojih bogato baročnih in vizualno razkošnih filmih, je z romantično pop tragedijo Romeo + Julija ustvaril tvegan, vendar nepričakovano posrečen eksperiment. Znameniti ljubezenski tragediji Williama Shakespearja je nadel moderno preobleko, hkrati pa ohranil njen izvorni jezik in dialoge. Končni rezultat je odlično odigrana, spektakularna, dinamična, ravno prav sentimentalna in z modernimi glasbenimi ritmi zaznamovana paša za oči, ki uspe predstaviti Shakespearja mlajšemu občinstvu.
Vrv (1948)
Mojster groze in suspenza Alfred Hitchcock se je leta 1948 za filmsko priredbe gledališke igre Vrv lotil zahtevnega podviga; posneti ves film v realnem času oz. z minimalno menjavo kadrov. Kriminalna uganka o dveh gizdalinih, ki skušata z umorom svojega nekdanjega sošolca zagrešiti “popoln zločin”, uspe iz malo ustvariti ogromno. Drugače povedano; Vrv je perfekten primer minimalističnega filma, ki uspe gledalca držati v napetosti vse do zadnje sekunde, še posebej po zaslugi očarljivega Jamesa Stewarta v vlogi zvitega nekdanjega ravnatelja morilcev. Mojstrovina, ki se lahko kosa z močjo napete vrvi.
Fences (2016)
Tretji režijski poskus igralca Denzela Washingtona, ki je Violi Davis prinesel oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo, je čustvena družinska saga, postavljena v 50. leta, katera so zaznamovana z rastnimi napetostmi in negotovo vizijo prihodnosti delavskega razreda. Toda Fences ni političen film, temveč portret disfunkcionalne temnopolte družine, katero zaznamujejo težavni odnosi med muhastim in avtoritativnim očetom, potrpežljivo in razočarano materjo ter sinom, ki v življenju ne sme slediti očetovim željam. Ena najbolj ganljivih in iskrenih družinskih dram, s katero se lahko identificira vsakdo.
12 jeznih mož (1957)
12 jeznih mož v naslovu gledališke predstave in igre je dvanajst porotnikov, ki se mora v kratkem času odločiti, če bo mladeniča, obtoženega umora svojega očeta, obsodilo na smrt ali pomilostilo. Mojstrsko odigrana in zrežirana sodna drama Sidneyja Lumeta je resda omejena na en sam prostor in dogajanje gradi na obilici dialogov, toda film je še vedno strukturiran kot napeta dirka s časom, kjer skuša eden od porotnikov (Henry Fonda) prepričati ostale, da lahko njihova (pre)nagla odločitev usodno konča življenje mladoletnega obsojenca.
Mesečina (2016)
Poetična drama Barryja Jenkinsa o težavnem odraščanju gejevskega temnopoltega mladeniča v nasilnem predelu Miamija je sprva dvignila veliko pozornosti zaradi “usodne” zamenjave kuverte za najboljši film na oskarjih, za katerega je bil sprva razglašen favorit Dežela La La. Kljub temu je Mesečina film, ki si je več kot zaslužil zmago, saj s svojo pesniško občutljivostjo, vizualno preprostostjo, prizemljeno igro in subtilno obravnavo sicer zlajane tematike mladeničevega soočanja z lastno drugačnostjo, dobesedno začara gledalca, ki pa bo ob zadnjih kadrih tudi iskreno zajokal.
Glengarry Glenn Ross (1992)
David Mamet velja za enega najpomembnejših sodobnih dramatikov, katerega igre odlikujejo izvrstni dialogi, odrezavo ciničen smisel za humor ter pogosto nepopolni, skorajda zlobni liki, do katerih pa bralci gojijo morbidno fascinacijo. Njegovo najbolj znano delo je satirična igra Glengarry Glen Ross, ki je leta 1992 doživela tudi svojo najbolj znano filmsko adaptacijo z bogato igralsko zasedbo, kjer poleg Kevina Spaceyja, Ala Pacina, Eda Harrisa in Aleca Baldwina briljira predvsem veteran Jack Lemmon. Enako duhovit kot tudi neizprosno krut vpogled v ozadje trgovanja z nepremičninami navkljub navidez nezanimivimi tematiki pritegne gledalca in ga hkrati nasmeji, kot tudi klofne po licu.
Mačka na vroči pločevinasti strehi (1958)
Do leta 1958 sta bila Paul Newman in Elizabeth Taylor že filmski zvezdi svetovnega formata, toda filmska adaptacija igre Mačka na pločevinasti strehi je postegla z njunima najboljša predstavama v karieri. Psihološka družinska drama, postavljena na ameriški jug, predstavi premožno družino iz ameriškega juga, ki jo načenjajo težavni odnosi, alkoholizem, pohlep in zamolčane travme iz preteklosti. Newman in Taylorjeva sta fenomenalna kot sprta zakonca, ki iščeta rešitev v ciničnem norčevanju in alkoholizmu, film pa je navkljub težkim tematikam izredno gledljiv, mestoma celo duhovit in predvsem še vedno zelo aktualen.
Viri slik: Vocal.Media, Metacritic, IMDB, Talk Film Society, NPR.org, Variety, Britannica, IMDB, MUBI
