Najbolj kontroverzni filmi vseh časov - 2. del
V novi rubriki bomo redno predstavljali najbolj kontroverzne, provokativne, za marsikoga neprimerne in celo prepovedane filme v zgodovini. Govora ne bo zgolj o filmih, ki rušijo tabuje in obravnavajo občutljive problematike, ampak tudi o filmih, ki so na tak ali drugačen način razburili občinstvo, v nekaterih primerih pa tudi sprožili masovno paniko in debate, katerih se v vsakdanjem življenju raje izogibamo. Samo v vednost; namen te rubrike ni v ocenjevanju filmov, ampak zgolj v opisu kontroverznosti, ki so jih sprožili.
Saló or 120 Days of Sodom (1975)
Labodji spev razvpitega italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija (ta je bil tri tedne pred izidom žrtev še danes nerešenega umora) mnogi uvrščajo na sam vrh najbolj sprevrženih in za ogled neprijetnih filmov vseh časov. Te oznake se morebiti zdijo pretirane, toda v primeru Saló or 120 Days of Sodom še kako držijo; zgodba, postavljena v fašistično severno Italijo, spremlja skupino sprevrženih aristokratov, ki ugrabijo večjo skupino mladih fantov in deklet, jih zaprejo v odmaknjeno podeželsko vilo in naslednje štiri mesece nad njimi izvajajo vse možne oblike psihičnega, fizičnega in seksualnega nasilja. Pasolinijeva ogabna mojstrovina, ki neposredno obsoja fašistično nasilje ter preroško naznani uničujočo moč potrošniške kulture, je pristala v nemilosti cenzorjev zaradi šokantnih prizorov (ti med drugim vključujejo hranjenje s fekalijami, pitje urina, posiljevalske orgije, sežiganje prsnih bradavičk in sekanje jezikov) in obenem sprožila burne debate o tem, do kam v umetnosti seže meja sprejemljivega. Pasolini je zelo očitno menil, da te meje ni in verjetno zaradi tega plačal (pre)visoko ceno.
Cesarstvo čutil (1976)
Erotični filmi so že od nekdaj premikali meje družbeno spremeljivega in že kar po pravilu dvigovali ogromno prahu. Popolnoma nič drugače ni bilo s francosko-japonsko erotično dramo Cesarstvo čutil, ki temelji na šokantni resnični zgodbi o japonski prostitutki Sada Abe, ki se je zapletla v strastno afero s svojim gospodarjem in mu v navalu ljubosumja odrezala penis. Film je dvignil ogromno prahu zaradi nesimuliranih prizorov seksa med glavnima igralcema in nesramežljivim prikazom sadomazohističnih spolnih praks, ta razvpitost pa mu je pomagala k še večjemu dvigu popularnosti; med drugim je bil tudi eden od najbolj gledanih filmov v nekdanjem ljubljanskem kinu “za odrasle” Sloga.
Mularija (1995)
80. in 90. leta so predstavljala zlato dobo filmov o odraščanju mladih ljudi, vendar jih je bila večina zreducirana na sentimentalne nostalgične komedije ali tolpe drame, ki so vključevala navdihujoča sporočila za mlajše občinstvo. Mularija, režijski prvenec Larryja Clarka, ni takšne vrste film; gre za šokantno doku-dramo o vsakdanu brezciljne urbane mladine, ki se nihilistično predaja popivanju, uživanju drog, uličnemu nasilju in nezaščitenim spolnim odnosom. Clarkov film vključuje ogromno prizorov, ki so tudi z današnje vidika zelo neprijetni (film se npr. zaključi z več minut trajajočim posilstvom pijanega dekleta, ki je okuženo z virusom HIV), večina igralcev je bila popolnih naturščikov, kar je še bolj pripomoglo k srhljivemu realizmu, temačna in pesimistična zgodba, ki namesto upanja dostavi moralno klofuto, pa bo vsakega starša stresla do kosti.
Uho (1970)
Češki filmi so bili v času trdega komunističnega režima neprestano pod ideološkim mikroskopom, še posebej, če so oblasti na kakršenkoli način nastavljali kritično ogledalo. Nekateri so kritiko sistema subtilno zavili v bolj “primeren” umetniški celofan, potem pa so tu bili še filmi kot je Uho, napet psihološki politični triler o zakoncih, ki ob prihodu iz zabave ugotovita, da je nekdo vlomil v njuno hišo in nastavil prisluškovalne naprave, ne bi mogel biti bolj neposredna obsodba partijskega nadzora in politične paranoje in po pričakovanjih je bil ob izidu nemudoma prepovedan. Šele ob padcu železne zavese v začetku 90. let je bil znova “vrnjen v življenje” in postal klasika češkega filma.
Joker (2019)
Joker, svobodna interpretacija ikoničnega Batmanovega zlikovca v režiji Todda Phillipsa, sam po sebi ni pretirano kontroverzen film, ampak je to šele postal po zaslugi moralne panike, ki so jo zagnali mediji. Že mesece pred uradnim izidom je film sprožil polemike zaradi izrazito nihilističnega tona, ki so ga mnogi razumeli kot prikrito simpatiziranje z t.i. kulturo incelov (mladi samski moški, ki sovražijo ženske in se zatekajo k nasilnim dejanjem), zaskrbljenost pa je sčasoma prerasla v absurdne strahove, da bo film sprožil uličnih neredov in celo intervencijo ameriške nacionalne garde. Film je navkljub temu (ali pa ravno zaradi tega) postal orjaška uspešnica, njegova “zloglasnost” pa je očitno prišla do živega Phillipsu, saj je nadaljevanje Joker: Norost v dvoje spremenil v direktno obsodbo incelovske kulture in poveličevanja nasilja.
