Oskarji ostajajo praznik filma

Vrhunec kariere za filmske ustvarjalce

Danes ponoči bo potekala že 93. podelitev oskarjev za najboljše filmske dosežke zadnjega leta. Najprestižnejša podelitev na svetu vsako leto pritegne množice pred TV ekrane in še tedne po prireditvi podžiga žolčne debate o zmagovalcih ter poražencih. Vsako leto se zgodi kakšna krivica. Prav tako vsako leto dobimo kakšno pravljično zmagovalno zgodbo. Zagotovo bo tako tudi letos.

Zakaj so oskarji že slabo stoletje tako pomembni in prestižni, če tolikokrat nagradijo »napačne« ljudi in filme? Se Akademija trudi to popraviti ali jim kontroverznost ugaja? Zakaj jim dajemo takšen pomen?

Za mnoge je podelitev oskarjev zgolj zabaven dogodek. Tudi če jih kot ljubitelji filma tako dojemamo, ne moremo zanikati, da služijo točno določenemu namenu – nagrajevanju najboljših filmskih ustvarjalcev preteklega leta. Vsem je namreč izrednega pomena priznanje Akademije in svojih kolegov, ki so del volilnega telesa. Igralcem in režiserjem oskar predstavlja krono kariere, hkrati pa je odlična odskočna deska za naslednje projekte. Tukaj so še studii, za katere oskarji predstavljajo bankomat. Priznanje filmu je namreč tudi priznanje studiu, ki ga je izdal. Ti tako lažje privabijo investitorje za financiranje naslednjih projektov in nadaljnjo rast studia.

Ljubitelji filma se velikokrat zelo čustveno navežemo na igralca/igralko ali film, s čimer predstavljamo ključen člen kampanje. Te se začnejo že nekaj mesecev pred samo podelitvijo. Ustvarjalci so pogosto gosti raznih pogovornih oddaj, podkastov, odprtih miz, da promovirajo svoj film in poskušajo okoli filma ustvariti nek moment, ki bi mu znal pomagati pred glasovanjem članov Akademije.

Še pomnimo kako je cel svet navijal za Leonarda DiCapria? Človek je moral jesti surovo meso in spati znotraj živali, da so glasovalci rekli »Zdaj si ga pa res zasluži!«. Javna skrivnost je, da Akademija oskarje ustvarjalcem prevečkrat podeli z zamudo – ne za film, ki si ga zasluži, temveč tri ali štiri filme pozneje. Klasičen primer je legendarni režiser Martin Scorsese, ki je prejel oskarja za najboljšo režijo za The Departed šele leta 2007 (odličen film, tu ni debate), a bi moral v svoji zbirki pred tem imeti že vsaj dva (Raging Bull in Goodfellas).

Oskarji so v preteklosti poskrbeli za veliko kontroverznosti. Nekatere odločitve so bile krivične in šokantne. Niti Alfred Hitchcock niti Stanley Kubrick nista nikoli prejela oskarja za najboljšo režijo, četudi ju danes praktično vsi vidijo kot najboljša režiserja vseh časov. Citizen Kane je bil spregledan v kategoriji za najboljši film, danes pa velja za enega najboljših filmov vseh časov.

Z lobiranjem za svoje filme in blatenjem drugih je oskarje v preteklosti najbolj zaznamoval obsojeni producent Harvey Weinstein. Slednjemu je uspelo z umazanimi kampanjami preprečiti marsikatero zasluženo zmago. Najbolj bode v oči zmaga filma Shakespeare in Love leta 1999 pred Saving Private Ryan, ki je z naskokom superioren film. Homofobnost Akademije se je pokazala tudi leta 2006 ob zmagi Crash nad Brokeback Mountain. Podobnih primerov je nešteto, zato je ključnega pomena večja vključenost širšega kroga ustvarjalcev, ne zgolj belih moških starejših od 50 let.         

Akademija je v zadnjih letih poskusila vse, da bi glasovalno telo bolj avtentično predstavljalo dejanske ustvarjalce. V zadnjih desetih letih se je število članov povečalo iz dobrih 5.000 na slabih 10.000. Povečal se je delež žensk, drugih etničnih skupin in mednarodnih članov. Kljub temu, da igralci predstavljajo največji delež volilnega telesa, se je njihov relativni delež v zadnjem desetletju zmanjšal za okrog 5%. Bistveno več novih članov prihaja iz drugih cehov: dokumentarci, zvok, maska, kostumi itd. Vse to je izrednega pomena, saj je za obstoj oskarjev pomembno, da so ogledalo filmskemu svetu.

Lanska zaslužena zmaga Parazita v eni najmočnejših konkurenc zadnjega desetletja je korak v pravo smer. Naslednje pomembno dejanje so bile letošnje nominacije v igralskih kategorijah, ki so bolj raznovrstne kot kadar koli doslej. Obenem imamo za režijo prvič dve ženski nominiranki (Chloé Zhao in Emerald Fennell) kot tudi eno mednarodno nominacijo (Thomas Vinterberg).

Oskarji se končno resnično trudijo biti v stiku s časom, za kar si zaslužijo pohvale. Bolje pozno kot nikoli. Še vedno nismo niti blizu tega, kar bi si večina želela, a se zadeve vsaj premikajo v pravo smer. Tudi studii so ugotovili, da smo ljudje pripravljeni pogledati kvaliteten film ne glede na jezik in igralsko zasedbo. Z globalizacijo je prišlo do večjega ozaveščanja, hkrati pa so nove generacije bolj odprte in manj nestrpne do drugih ras in zgodb. Praktično cel svet si je ogledal Parazita in večine ni zmotil tujejezični dialog, saj je film brez kančka dvoma mojstrovina. Podobnih filmov je ogromno in upajmo, da jih čim več dobimo tudi na velika platna po odprtju kinodvoran v Sloveniji.

Oskarji so brez dvoma pomembni. Nekateri ustvarjalci žrtvujejo svoje življenje za ta poklic in prav je, da za to dobijo zasluge. Mnogi niso s svojo družino več kot polovico leta, ker so tako predani svojim projektom. Edino korektno je, da dobrim filmom posvetimo vsaj en dan v letu za čaščenje in jim damo svojo podporo z ogledom ter konstruktivno kritiko.

Na koncu koncev, filmi so pomembni za človekovo psihično in mentalno zdravje. Danes smo vsi preveč obremenjeni s skrbmi, ki načenjajo naš živčni sistem. Ključnega pomena je, da se za nekaj trenutkov dnevno odklopimo od realnosti. Filmi so odlično sredstvo za to, saj se navadno za dve uri investiramo v zgodbo na platnu/ekranu, s tem pa odmislimo okolico in realnost.

Filmi nas lahko veliko naučijo – od tolerance, medsebojnega spoštovanja ali zgolj spoznanja, da nismo edini na svetu z določenimi problemi. Dajo nam možnost skupaj z liki stopati po poteh, ki jih sami nikoli ne bomo v živo videli in doživeli. Velikokrat pa se ob ogledu zgodb zavemo, da nam ne gre tako slabo, kot se mogoče zdi v kakem trenutku. Na svetu je ogromno ljudi, ki ne živijo tako lepo kot mi in nekatere zgodbe so prvi korak k spremembi in boljšemu jutri.

Zato podprimo oskarje in filmsko industrijo z ogledom prireditve kot tudi samih filmov. Ko se odprejo kinodvorane, pa hitro v kino pogledat nove zgodbe, ki bodo nedvomno odsevale čas v katerem živimo.

»Filmi se dotaknejo našega srca in prebudijo našo vizijo ter spremenijo način, kako vidimo stvari. Odpeljejo nas v druge kraje in odprejo mnoga vrata. So spomin našega obstoja.« (Martin Scorsese)   

Viri slik: EW

Sorodni članki

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top