Kolumna: Oskarji in Akademija ostajajo sami svoj največji sovražnik
Burni odzivi po novih spremembah
Nezadržno se bliža najpomembnejši del leta v filmski industriji – podelitev oskarjev. Ker ima prireditev v zadnjih letih vedno manjšo gledanost, se Akademija aktivno trudi to spremeniti in ponovno dvigniti interes. Če je leta 2000 podelitev oskarjev gledalo dobrih 46 milijonov ljudi, je lani ta številka znašala zgolj slabih 10 milijonov. Kako torej dvigniti zanimanje? Zagotovo ne tako, kot so se tega lotili letos. Številne spremembe v podelitvi so žaljive do filmskih ustvarjalcev in preprosto nelogične. Poglejmo pobližje.
Akademija je v zadnjih letih storila številne pomembne korake k modernizaciji in še ne dolgo nazaj smo jih v zvezi s tem hvalili. Tudi letošnje nominacije kažejo na to, da se volilno telo pomlajuje in diverzificira. V zadnjih letih se je število ljudi s pomembnih glasom povečalo za več kot polovico, predvsem z namenom vključitve mlajših filmskih ustvarjalcev in neameriških filmarjev ter kritikov. Vse to je pripeljalo do tega, da nominacije vedno bolj izgledajo kot odsev filmskega leta in ne kot preferenca konzervativnih belopoltih petdesetletnikov.
Vsi se verjetno spomnimo leta 2018 in takratnega predloga o t.i. »popularnem oskarju«. Akademija je imela idejo nagraditi film, ki ga je videlo veliko število gledalcev, ni pa dovolj dober za zmago kipca po mnenju Akademije. Vse to pod pretvezo višje gledanosti. Odzivi so bili polni ogorčenja in preden se je ideja uresničila v praksi, so jo opustili. Pametno.
Zakaj jih torej kritiziramo tokrat?
V teh dneh je v javnem pismu David Rubin, predsednik Akademije, ki podeljuje oskarje, pojasnil, da bodo izrezali osem, v zadnjih letih standardnih, kategorij iz podelitve v živo. Govorimo o zmagovalcih kategorij: Izvirna glasbena podlaga, zvok, maska in ličenje, scenografija, montaža slike in tri kratke kategorije: kratkometražni animirani, dokumentarni in igrani film.
V praksi to pomeni, da bodo slednji eno uro pred začetkom glavne podelitve v posebni »drugi« podelitvi, namenjeni samo njim, prejeli svoje kipce, potem pa bodo njihove govore izrezali iz zmontirali v dejansko podelitev. To bi naj pohitrilo triurno prireditev in omogočilo, da gledalci več časa preživijo v zabavnem delu programa, torej ob glasbenih nastopih, filmskih izsekih in šalah voditeljic ter povezovalcev in podeljevalcev itd.
Dejstvo je, da ta izključitev predstavlja velik pljunek v obraz številnim, ki so ključni v filmskem procesu. Prav tako ne omogoča ustvarjalcem kratkih filmov, da dobijo svojih nekaj sekund slave. Številni filmski navdušenci letos nestrpno pričakujemo in upamo, da legendarni filmski skladatelj Hans Zimmer končno dobi svojega drugega oskarja za fenomenalno izvirno glasbeno podlago v filmu Dune: peščeni planet.
Zimmer je svetovna filmska in glasbena zvezda in samo zamislite si lahko kako bučen aplavz bi prejel ob morebitni zmagi. No, zdaj se to ne bo zgodilo, saj mu bodo (če bo slavil) nagrado podelili pred začetkom glavne podelitve.
Enako velja za montažo slike, ki velja za eno najpomembnejših kategorij na oskarjih sploh. Izjema, ne pravilo, je ko najboljši film ni niti nominiran za najboljšo montažo. Da ne omenjamo številnih kratkih filmov, ki so iz leta v leto boljši. Samo poglejte si prvega favorita letos med kratkometražnimi igranimi filmi, The Long Goodybe.
Se spomnite pokojnega Kobeja Bryanta, kako vesel in počaščen je bil po prejemu oskarja za kratki animirani film?
Odzivi so milo rečeno burni. Filmska skupnost si je univerzalno enotna, da je ta poteza neumna in nespoštljiva do številnih filmskih ustvarjalcev, ki prav na podelitvi oskarjev prejmejo svojih nekaj sekund zaslužene slave. Kdor ima interes gledati podelitev oskarjev, jo bo gledal v vsakem primeru, pa če bo trajala 3 ure ali 3 ure in pol. Podelitev nekaj »manjših« nagrad tega ne bo spremenilo.
Najbolj pa v oči bode izključitev določenih kategorij. Kako so določili, da je najboljša pesem bolj pomembna od izvirne glasbene podlage? Samo zato, ker so navadno v prvi kategoriji zvezde tipa Beyonce, Adele in Billie Eilish? Bravo, res, super model odločanja. Zakaj scenografija ni enako pomembna kot kostumografija? Mnogi bi rekli, da je pomembnejša. V odločitvah enostavno ni logike. Nekaj ljudi se je, predvidevam, usedlo za mizo in reklo dajmo izločiti nekaj kategorij. Potem so vrgli listke v zrak in kateri so ostali na mizi so del prireditve, tisti, ki so pristali na tleh pa ne.
Gledanost televizije se z leti eksponentno niža in popolnoma pričakovano je tudi gledanost podelitve oskarjev z leti vedno nižja. Tukaj se da narediti marsikaj za modernizacijo same prireditve kot podeljevanja nagrad. Sami imamo nekaj predlogov, ki jih razkrijemo kmalu. Za začetek pa lahko povemo, da bi gledanost bila vsekakor višja, če bi podelitev npr. vodila Tom Holland in Zendaya, ne pa Wanda Sykes, Amy Schumer in Regina Hall. Voditi podelitev oskarjev je vedno bila izredna čast in zdi se neverjetno, da ne uspejo pridobiti bolj zvezdniških imen za to nalogo. Andrew Garfield se je letos ponujal na pladnju, a so ga ignorirali.
Upamo, da po vseh teh burnih odzivih Akademija še enkrat premisli in ne odreže vseh več kot vrednih zmagovalcev iz glavne prireditve. To vsekakor ne bi bilo pošteno do njih. Sploh, ker za tem več kot očitno ni koherentne logike, ki bi to utemeljevala.
Na Filmologiji podpiramo podelitev vseh 23 kategorij v živo (#PresentAll23). Srčno si želimo, da bi oskarji ponovno imeli svoj čar v pravem pomenu besede, ne pa da vedno bolj postajajo ekvivalent nagrade Pulitzer.
Akademija, premislite še enkrat. Za božjo voljo, premislite še enkrat!
Viri slik: The New Yorker, Steve Saretsky, Oscars
