Kolumna: Kultnost Tarantinovega Pulp Fictiona

In oskar za najboljši film leta 1994 prejme Pulp Fiction. Aja ne, v močni konkurenci in srditem boju s Forrestom Gumpom in Shawshank Redemption naposled kipca za najboljši film leta na oskarjih ni prejel. Pa bi ga moral. Zmago je beležil vsaj v Franciji na festivalu v Cannesu. Obstaja nešteto razlogov, zakaj je taka kultna klasika in zakaj bi si nagrado za najboljši film zaslužil tudi na oskarjih, pa poglejmo.

Tarantino je bil na vzponu svoje kariere in njegov prvi film Reservoir Dogs ima veliko podobnosti s Pulp Fictionom. Slednjega mu je uspelo nadgraditi z izboljšano zgodbo in izvrstnimi igralci, ki popolno odigrajo svoje vloge. Samuela L. Jacksona še danes pomnimo iz različnih citatov v filmu. John Travolta in Uma Thurman absolutno ukradeta predstavo z norimi scenami. Za povrh vsega, pa imamo še akcijsko legendo Brucea Willisa, ki dodatno popestri film.

Film je postal kultna klasika zaradi tega, ker se ne trudi biti ‘kul’. Posledično ravno to postane. Sekvenc v filmu, ki so enostavno nepozabne, je nešteto. Najbolj znana je ‘English Motherf*cker do you speak it’, kjer dvojec išče, kdo je pretental Marcellusa Wallaca. Meni osebno je najljubši prizor, ko Vincent (Travolta) skrbi za Mio (Thurman) in se udeležita tekmovanja v plesu. Nazadnje še moram omeniti sceno Christopherja Walkena, ki govori o dediščini ure. V zgolj sedmih minutah skoraj “ukrade” celoten film, saj tako vrhunsko odigra svojo vlogo.

Zgodba skače iz enega konca na drugega in mnogi je mogoče ne bi označili za prav posebno, a prav skrivnostnost v zgodbi jo naredi odlično. Na koncu ne vemo, kaj točno je v kovčku in nas pusti, da si sami predstavljamo oziroma ugibamo. Obstajajo različne teorije, da se v njem nahaja duša od Marcellusa ali diamanti iz Reservoir Dogs. Seveda tega Tarantino nikoli ni razkril.

Eden izmed ikoničnih trenutkov se je zgodil v Franciji, ko je Tarantino zmagal za najboljši film. Nekdo iz občinstva ga je pričel zmerjati, nakar je Tarantino vrnil uslugo s sredincem. Ženska iz občinstva je vpila »kakšno sranje, kakšno sranje, jebeš to« in škoda, da je prekinila njegov trenutek, vendar Tarantino je odlično odgovoril.

Nazadnje zelo pomemben detajl v filmu, ki ga enostavno ne smemo pozabiti je glasba. Tarantino je vedno imel krasen izbor glasbe v vseh njegovih filmih in Pulp Fiction je definiral glasbo v 90-ih. Bolj idealnega začetka filma se ne spomnim kot Miserlou in začetek ropa ‘Pumpkina in Hunny Bunnyja’. Ne samo to, potem dobimo še klasične komade in izvajalce, kot so Son of a Preacher Man, Jungle Boogie, Lonesome Town, Since I first Met You, itd. Sledi Chuck Berry na plesnem tekmovanju v Twistu in dosežemo vrh glasbene industrije ter 90-ih.

Tovrstni filmi so bili v 90-ih zelo pomembni, saj so omogočili alternativo klasičnim dramam. Pomembnost filmov kot je Pulp Fiction, pa zagotovo ne bo izginila tudi v prihodnosti. Porabili so zgolj 8 milijonov dolarjev, da so posneli film, 5 od tega za igralce in na koncu zaslužili več kot 210 milijonov dolarjev. Film je bil pomemben za mnoge iz več različnih vidikov, hkrati pa je predstavljal navdih za naslednje uspešnice, kot so Memento, Two Smoking Barrels, Lock, Go ter mnogi drugi.

Sorodni članki

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top