Intervju: Tin Vodopivec o novi romantični komediji Nekaj sladkega
Slovenska romantična komedija z naslovom Nekaj sladkega režiserja Tina Vodopivca bo počasi končala svoje predpremiere in začela z rednimi projekcijami po vseh kinih v Sloveniji. V ekipi Filmologije z ogledom nismo čakali in smo z režiserjem in scenaristom, ki je ustvaril fantastično novo zabavno komedijo – več si lahko preberete v našem predogledu – na temo filma in njegove odločitve za vstop v filmsko industrijo malce poklepetali.
Spregovorili smo o različnih vlogah v katerih se je Tin že izkusil. Spregovoril je tudi o številnih novih prijateljih, ki jih je spoznal med snemanjem filma, ovirah, ki so se nenačrtovano pojavile in različnih inspiracijah. Vse to in še več boste lahko prebrali v našem ekskluzivnem intervjuju. Tina Vodopivca poznate že od prej, saj se s stand-up komedijo ukvarja že od leta 2006. Z njegovimi predstavami in bolj znanimi stand-up projekti je uspel nastopiti v sedmih različnih državah in v sedmih različnih jezikih.
Nekaj sladkega je romantična komedija zmešnjav, film, poln preobratov in zabavnih zapletov. Organizatorki konference v marketingu visi kariera na nitki, ko njen glavni adut, marketinški guru iz Makedonije, zamudi na letalo. Da bi preprečila katastrofo, ga nadomesti z lokalnim slaščičarjem, ki mu je na las podoben. Več vam skupaj z ustvarjalci pred ogledom ne bomo izdali.
Več in bolj podrobno o filmu boste lahko pred samim ogledom v kratkem prebrali tudi v naši recenziji, sedaj pa beseda Tinu Vodopivcu.
1. Kakšna je bila vaša prva izkušnja v vlogi režiserja?
Uh, divja. Moram priznati, da sem se prva dva, tri dni še malo lovil, ker se postaviš v neko vlogo in ne veš, če ti bo uspela ali ne. A bom sploh znal prepoznati, kdaj je kaj dobro in kdaj kaj slabo. Bal sem se, da mi bo kar vse dobro ali pa da bo vse slabo in da ne bom vedel dati pravih navodil. Imamo igralce, kot je Saško Kocev, ki ima za sabo skoraj 35 filmov in zdaj mu bo en mulc, mislim mulc, nekdo, ki je prvič v tej vlogi, nekaj pametoval. Ampak se mi zdi, da so tudi oni imeli pozitivne povratne informacije zame in po dveh dneh sem že čisto notri padel. Takrat sem začel res uživati in sem se našel v tem.
2. Katera vam je ljubša, vloga režiserja ali scenarista?
Vsaka faza je res zanimiva in posebna, zato moram reči, da sem v vsaki fazi užival. Pisanje scenarija je sicer včasih malo mukotrpno, ampak je Urška velikokrat vlekla voz naprej, tudi ko sem jaz omagal in obležal (smeh). Ko pa je k nama prišel še Saško in smo skupaj brainstormali, pa je bila res čarovnija v zraku. Tudi sama faza iskanja finančnih sredstev moram priznati, da je bila zelo zanimiva. Imel sem ogromno pitchov in predstavitev za sponzorje – predvsem preko zooma, kjer sem stal sem sredi garaže in jih poskušal prepričati, tako da mi je že teklo po hrbtu (smeh). Predvsem, ker ljudje poslušajo zgolj z enim ušesom in nato vsake toliko rečejo: »In kaj še?« sam pa si misliš, »Kako, kaj še, dajte nam kaj denarja, no!« (smeh) Potem smo sestavljali ekipo, iskali igralce, a ko smo začeli snemati, so bili pred nami spet čisto drugi izzivi. Pa nato post-produkcija, ponovno druga zgodba in sedaj še faza promocije, kjer hodimo okrog tejle v obleki in prepričujem ljudi, da si ogledajo film … tako da moram reči, da so mi vse faze zanimive.
3. Kako ste se odločili za to, da vstopite v filmski svet oziroma natančneje v slovensko filmsko industrijo?
Jaz sem bil rekviziter pri filmu Tu pa tam z Mitjo Okornom in takrat sva se tudi spoznala, ko sva bila oba stara 16 let. Sigurno je to velik vpliv, ko odraščaš z nekom, ki to tako močno želi početi. Nikoli nisem pomislil, da bi to kadarkoli bila realna opcija tudi zame, ker sem toliko dvomil vase, ampak potem, ko mi je samozavest začela naraščati sem mislil enih 10 let nazaj, da bomo šli po ustaljeni poti: razpisi, finance, da me bo nekdo objel in mi dal denar ter rekel »Ti bi rad snemal? Ajd, pejt.« To se seveda ni zgodilo in potem mi je že malo začela ura tiktakati, ker sem bil pred kratkim star 40, pa sem si rekel »OK, moram se sam znajti, saj me noben ne bo kar porinil v ospredje.« Pa tudi te opcije, kjer smo nekaj poskušali s producenti, so se vedno izkazale za neprepričljive. Sam sem nekako vedno razmišljal, kaj pa če bi jaz režiral. Oni so mi rekli »ja, ampak ti nisi režiser«, pa sem bil tako »ja, kako pa postaneš režiser, saj moraš nekaj režirat, a ni to začaran krog.« Saj ne veš. OK, nisem šolan na tem področju, to je res. Potem smo rekli ja nič, bomo poskusili sami. Začel sem analizirati poslovne modele, obstaja ena knjiga Independent Ed avtorja Edwarda Burnsa. Slednji je igral v številnih dobrih filmih in je napisal knjigo o tem, kako je delal filme, razložil, da so bili praktično vsi zastonj in so bili nato vsi sodelujoči solastniki filma, ampak tam v Ameriki so to lahko prodali nekemu podjetju za dva milijona in si to vsoto razdelili. Pri nas je vseeno to malo drugače, zato smo zbrali proračun, nekaj ljudi je dobilo honorar, manjši kot ponavadi, ampak vseeno relativno spodobnega, in tako se je vse skupaj začelo.
4. Kako dolgo je potekalo snemanje filma Nekaj sladkega in ali ste naleteli na kakšne ovire med snemanjem?
Samo snemanje je potekalo 23 dni, a je bilo snemanje razpršeno na mesec in pol. Začelo se je tako, da je naš glavni igralec imel srčni zastoj oziroma je bil na urgenci in smo mislili, da ima srčni zastoj. Izkazalo se je, da je spil preveč energijskih pijač in kave, ker se je vozil iz Skopja v Ljubljano ter je na vseh mejah čakal po 3 do 5 ur. To je bilo ponoči in ni mogel spati, ker se v takih primerih premakneš vsake pol ure za dva milimetra. Zaradi tega je očitno srce malo zaplesalo in je samo dol padel, tako da je to bil že »dober« začetek. Isti dan, ko se je to zgodilo, je ena igralka odpovedala sodelovanje in še na isti dan je naš mojster osvetljave Andrej dobil kamen v ogledalo v avtu ter razbil prednjo šipo. Vse v istem dnevu, tako da se začneš spraševati, kakšni so to znaki. Potem pa še razne nesreče, nepredvidljivi stroški, korona, vse to, ampak smo imeli voljo, smo »gurali« in se nismo pustili ustaviti. Na začetku so bile pogoste zavrnitve od sponzorjev, zato rabiš mogoče malo bolj trdo kožo, da te prva ovira ne ustavi.
5. Katera je vaša najljubša filmska komedija vseh časov?
Zadnje čase jih imam ene par, ki jih nenehno gledam in opazim kakšen novi detajl. Všeč mi je Woody Allen. Pri njem mi je zanimivo, da je delal tudi po dva filma na leto. Če lahko on enega na leto, potem lahko mi enega na vsake tri leta. Pa tudi ko sem bral njegove knjige je bilo lepo razdelano: tri mesece pišeš scenarij, dva meseca snemaš, tri mesece post-produkcija in je to to. Vmes še imaš dva meseca prosto, in sem bil impresioniran. On sicer ima ustaljeno ekipo, najbolj v oči bode obdobje, ko je izdal Midnight in Paris, Rome In Love in Blue Jasmine, ki je malo stand-up komedijantski. Takšni filmi so mi všeč. Paul Feig mi je tudi všeč kot režiser, ki je naredil Bridesmaids in Spy, ta mi je zelo duhovit. Judd Apatow mi je všeč, kot nekdo, ki je po duši stand-up komik, pa je režiser. On tudi stand-up komikom daje priložnost, da napišejo scenarij, zato sta mi njegova šola in njegovi filmi zelo pri srcu. V svojih filmih ima vedno dobro zgodbo, šale in igralce.
6. Bi rekli, da ste v filmu Nekaj sladkega črpali navdih od kakšnega obstoječega režiserja?
Ne bi rekel. Moj najljubši film vseh časov je Jerry Maguire. Najprej sem mislil, da je moje poslanstvo biti Jerry Maguire. Ko sem bil star 18, sem mislil, da bom jaz opravljal isti poklic kot Jerry Maguire, torej, da bom športni agent. Ugotovil sem, da mi je film tako všeč, ker ga je naredil Cameron Crowe in da jaz v bistvu želim biti Cameron Crowe, režiser in scenarist filma. Ta film sem pogledal večkrat kot Nekaj sladkega, verjetno nekje 300x. Gledal sem ga tudi v francoščini in nemščini ter se zraven učil jezike. Ni bilo nič specifičnega, da bi želel črpati, ampak predvsem kako se lotiti vsega skupaj, kako režiserji delajo z igralci in podobno. Prej omenjeni Paul Feig, ki je naredil Bridesmaids, ima navado, da meče stavke igralcem v smislu, poskusi še to. To je nekaj, kar smo recimo tudi mi poskusili, pa so bili najprej v ekipi malo šokirani, da ne moremo tolikokrat ponavljati prizora, a vseeno, poskusiš malo spremeniti scenarij in poskusiš različne ideje, tako da smo to nekajkrat naredili, npr. da smo dali igralcem različne opcije za punchline in smo s tem videli, kaj je najbolj smešno. Tukaj smo črpali iz Hollywooda.
7. Lahko v bližnji prihodnosti iz vaše strani pričakujemo še več režiserskih projektov v tem žanru ali bi se mogoče preizkusili v kakšnem drugem?
Jaz bi šel takoj jutri snemat, ampak bi me moja ekipa ubila in bi bila tako »NE, spočij se!«, pa tudi moje telo bi odpovedalo *smeh*. Čim prej bi rad nekaj posnel, idej je nekaj, pa tudi scenariji so eni že bolj razviti, eni malo manj. S Saškotom in Urško smo imeli eno idejo, ki smo se je spomnili med pisanjem, za katero imam občutek, da bi jo morali nujno razviti. Imam tudi en projekt, ki bo realiziran šele čez deset let, ker tam bomo res rabili enih pet milijonov proračuna. Ene dva, trije projekti pa so takšni, da bi se jih dalo hitro realizirati, a obstaja možnost, da bi nato tak film imel samo par gledalcev in bomo rekli »OK, zapri trgovino.« Vseeno mislim, da nas to ne bi ustavilo, ker če je film tako daleč, da gre v distribucijo, je velik uspeh. Moramo si čestitati in iti po korakih.
Film Nekaj sladkega bo v redno distribucijo prišel 16. februarja in bo na voljo za ogled v vseh večjih slovenskih kinematografih. Razlog, zakaj si ga morate ogledati, vam bo sporočil kar naš intervjuvanec.
T. V. Ta film je res bil narejen z dušo in srcem. Res smo poskušali dati vanj vse kar lahko. Nismo imeli veliko denarja, a smo imeli entuziazem in tukaj smo poskušali pokompenzirati, zato upam da bodo gledalci to začutili ter prišli pogledat film, katerega cilj je, da uživaš in pozabiš malo na težave ter prideš domov malenkost bolj nasmejan. Tako da pridite in si oglejte film Nekaj sladkega v čim večjem številu.
Naše mnenje o filmu bomo v kratkem objavili v naši recenziji, do takrat pa si lahko preberete naš kratki predogled na tej povezavi.
Viri slik: Nekaj sladkega
