Intervju: Programski direktor 33. Liffe Simon Popek o programu, filmskih festivalih in art kinu

S programskim direktorjem 33. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala smo spregovorili o letošnji različici, pričakovanjih za drugo leto, prihodnosti mladih in izbiri filmov za program.

Letošnji LIFFe je v svoji 33. izdaji potekal med 9. In 20. novembrom in je občinstvu predstavil kar 90 celovečercev. Glavni cilj festivala je bil poskrbeti, da se ljudje vrnejo v kinodovrane, zato so povečali število celovečernih filmov in zmanjšali ponudbo videa na zahtevo. Preverite, kaj na letošnjo izvedbo in organizacijo festivala pravi programski direktor Simon Popek.

Intervju je bil opravljen 18.11.2022.

1. Pred začetkom LIFFe ste rekli, da je cilj vrniti ljudi v kinodvorane? Vam je uspelo? Kakšen je bil obisk in ali ste zadovoljni?

Seveda, uspelo nam je, a obisk sicer še ni na tisti predpandemični ravni, ko smo imeli 45 do 50 tisoč obiskovalcov. Na splošno se mi zdi, da je stanje v kulturi, ne samo pri nas, tudi v tujini takšno, da so vsi nekje na dveh tretjinah predpandemičnega obiska. Nekaj podobnega pričakujemo tudi pri nas, saj so trije dnevi še pred nami. Verjetno bomo imeli približno 35 tisoč obiskovalcev na koncu, kar je trenutno realno stanje. En del programa smo imeli tudi na VOD, približno 15 filmov, tako da ne vem ali bi bile kinodvorane še bolj obiskane, če ne bi bilo VOD-a, to težko rečemo. Vseeno smo se odločili, da en del programa obdržimo na VOD-u, saj vsi obiskovalci ne živijo v Ljubljani in jim je verjetno težje priti sem.

2. Kakšni so primarni cilji za festival naslednje leto?

Primarni cilj je vedno organizirati dober festival, program, dogodke in povabiti čim več gostov. Festivali so po principu zelo konzervativna stvar, a prikazuješ zanimive filme in se da prikazati kakšno dobro retrospektivo, kar je pri nas navada. Regionalni ali pa nacionalni, težko bi rekel, da so neki višji cilji kot to. Festival je kot večina kulturnih prireditev. Poskušamo zadostiti našim obiskovalcem, da je program čim bolj zanimiv. Vendarle je težišče vedno splošni obiskovalec, katerega zanimajo samo filmi, v večini primerov. Stranskih dogodkov se bolj udeležujejo zelo ciljne skupine, kot so vzgoja mladih, otroci, srednješolci in osnovnošolci ali pa filmski profesionalci, če so kakšni masterclassi.

3. Kateri izmed filmov je bil najbolj obiskan v kinodvoranah?

Letos je bil Trikotnik Žalosti, kar je bilo tudi pričakovano. Ponavadi so zmagovalci festivala v Cannesu zelo popularni. Tudi Ruben Östlund si je skozi leta ustvaril svoj status. Lahko bi imeli še tri projekcije, pa bi vse prodali.

4. Na kateri filmski element ali karakteristike ste z ekipo ali sami najbolj pozorni pri izbiri filmov in uvrstitvi na program Liffe?

Išče se vedno dober film, film s presežkom. Pri nas je tako, da glede na to, da je Liffe festival, ki ima malo javnih sredstev in javne podpore, se moramo preživljati predvsem s vstopnicami. 60 odstotkov proračuna so vstopnice, tako da moraš misliti na občinstvo. Meni ni všeč toliko filmov, kot jih prikažemo, tako da vedno boš na program uvrstil nekaj, kar ti osebno nič ne pomeni ali nimaš odnosa do te vsebine. Moraš misliti na publiko, ki je raznovrstna in s svojimi okusi. So mladi, so starejši. Ljudje si na zelo različne načine izbirajo filme, tako da mi smo specifičen festival za lokalno publiko. Moraš narediti zdravo mešanico vrhunskega programa, zato včasih uvrstimo kakšen komunikativen film, ki mogoče ni tako festivalski film, ampak veš, da bo našel svojo publiko.

5. Je z leti Liffe pridobil toliko na prepoznavnosti, da imate široko izbiro najvišje kvalitete filmov ali je še vedno v ozadju potrebno precej lobirati?

Liffe dobi na dva načina filme. Tretjina programa so filmi, ki pridejo preko lokalnih distributerjov in so odkupljeni z domačo distribucijo. Dve tretjini filmov pa pride preko tujih prodajnih agentov. Ni nujno, da je ena opcija najlažja, saj se lahko zgodi, da ima lokalni distributer film na svojem spisku, je podpisal pogodbo, ampak ni pa ga še plačal in potem filma ne dobiš, čeprav se to redko zgodi. Imaš pa situacijo – predvsem filmi iz beneškega festivala, ki so najbolj pričakovani, saj so najbolj sveži – ko lastnik pravic nima strategije in jim je to prekmalu. Takšen film letos je bil TAR. Ameriški producent po Benetkah ni dal nobenemu evropskemu festivalu tega filma, saj bo počakal na sezono nagrad in bo potem mogoče šel v kino, ampak tega je zelo malo. Največ je pri beneških filmih, da kakšnega, enega ali dva, izgubiš.

6. Kateri film, ki ste si ga ogledali iz programa vam je najbolj pri srcu in zakaj?

Moji najljubši ponavadi niso najljubši pri publiki. En zelo močen film je bil Nemir, švicarski film, o začetkih anarhističnega gibanja v Švici med koncem 19. stoletja. En tak zanimiv pogled v polpreteklo zgodovino srednje Evrope, zato bi moral reči, da je bil ta najljubši film tokratnega festivala Liffe.

7. Imate kakšen nasvet za mlajše filmske ustvarjalce v Sloveniji?

To je bolj vprašanje za filmske ustvarjalce, jaz sem končni odjemalec. Mene zanima, ko je film končan, zato težko rečem. Lahko rečem, da občudujem vsakogar v Sloveniji, ki ustvarja film, saj ta nikoli imel neke dosledne podpore. Recimo, Slovenski filmski center je že leta in leta na teh petih milijonih. Pred sedmimi ali osmimi leti so jim obljubljali podporo v višini enajstih milijonov, a se to še vedno ni zgodilo, tako da vsakemu mlademu želim predvsem veliko jeklenih živcev in potrpljenja. V Sloveniji je težko preživeti kot filmar. Filmarji se potem ukvarjajo še s sto in eno stvarjo: z oglasi, s predavanjem ali učenjem, ampak takšno stanje je marsikje, kjer je še slabša situacija, zato si moraš izboriti svoj prostor. Tudi, če si uspešen ni nujno, da prideš do kontinuiranega ustvarjanja. Ni lahko biti filmar v Sloveniji.

8. Na kakšen način bi lahko v Sloveniji še dodatno spodbudili občinstvo k obisku ogleda art filmov izven festivalske sezone?

Zdaj vidimo po trenutni situaciji, da gre dobro v kinih otroškim filmom, kot je Gajin Svet 2 ali pa komedijam kot je Pr Hostar 2‰, ki bodo znova doživeli veliki uspeh. Art kino pa je povsod po svetu malo v ozadju, morda z izjemo Francije, ki goji to kino kulturo in ščiti film v kinu, zato tudi ne dovolijo filmom kar tri leta, da gredo na spletne platforme. Prav zato so festivali tako uspešni zadnjih petnajst let, saj so postali alternativna distribucijska misel. Večina teh filmov se vrti na festivalih, v kina pa morda pridejo le v lokalnih okoljih, razen uspešnih art režiserjev kot je Michael Haneke, ipd.. Žal je tako, da je usoda večine, da se prikažejo na festivalih. Se je pa festivalska scena zelo razširila v zadnjih dvajsetih letih, saj ni mesta v Evropi, ki ne bi imelo svojega filmskega festivala. To je en način, da pride drugačna vsebina do lokalne publike.

9. Zadnja vrhunska stvar, ki ste si jo ogledali in bi jo priporočali?

Film Pacifikacija, Alberta Serraja, katalonskega režiserja, je film, ki ga moraš videti v kinu. Takšnega filma ne moreš gledati, niti ceniti na malem ekranu, pa če imaš še tako velik zaslon.

Preverite še našo drugo vsebino povezano z Liffe festivalom.

Sorodni članki

Poiščite nas na družbenih omrežjih

scroll to top