Intervju: Dana Linssen o filmski kritiki in avdovizualni industriji
-
- 14 oktobra, 2022
- 06:00
V okviru Jesenske filmske šole 2022, ki je ob 60. obletnici izhajanja revije za film in televizijo Ekran posvečena temi filmske kritike, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na tem področju Dano Linssen. Spregovorili smo o predavanju, ki sta ga skupaj z Yoano Pavlovo pripravili na temo krmarjenja skozi avdiovizualno industrijo 2.0 in njeni prihodnosti 3.0. Dodatno smo predelali dinamiko filmske kritike iz njenega zornega kota, platforme videa na zahtevo napram kinu, nasvete mladim talentom in povezovanju mladih za art kino.
Na številne tematike o filmski kritiki in industriji smo spregovorili v okviru Jesenske filmske šole 2022 s filmsko publicistko, filozofinjo in nekdanjo glavno urednico nizozemske filmske revije de Filmkrant, Dano Linssen.
Dana Linssen je nizozemska filmska kritičarka in filozofinja. Je nekdanja odgovorna urednica revije de Filmkrant, dolgoletna sodelavka publikacije NRC Handelsblad, ustanoviteljica projekta Slow Criticism in kuratorka programa Critics’ Choice. Za svoje delo na področju filmske kritike je prejela številne nagrade, že vrsto let pa deluje tudi kot mentorica programa Talent Press na festivalih v Berlinu in v Sarajevu.
1. Na tematiko avdiovizualne industrije 2.0 in njeno prihodnost 3.0, kako bi opisali ključne točke?
Trenutno stanje avdiovizualne industrije in kako se bomo s tem spopadali v prihodnosti je, kot da bi bili v sredini orkana, saj ne vemo točno, kaj se bo zgodilo. Po eni strani smo radi v sredini orkana, ker kreativnost in inspiracija delujeta kot reševalni jopič. Moj cilj v vlogi filmske kritičarke je enak reševalnemu jopiču. Moram poskrbeti, da stvari ostanejo na gladini, kljub temu da ne vemo ali naj zaplavamo ali ostanemo pri miru. Ta metafora se mi zdi enako pomembna za življenje in trenutno se je v svetu zgodilo marsikaj, da je to vprašanje še pospešilo.
V mojih 25. letih delovanja na področju filmske kritike še vedno pišem za časnik na Nizozemskem. Še vedno urejam filmsko revijo in podala sem se na nov izziv, kjer skupaj s Petrom Ackerjem sodelujeva pri produkciji avdiovizualnih esejev. Tako je v mojem vsakdanu vedno veliko izzivov in zahtevnega dela. Veliko sprememb je prišlo zaradi pandemije, ki je sicer nismo predvideli, in vojne v Ukrajini, katero se je dalo slutiti. Velik vpliv ima tudi uničujoč učinek podnebnih sprememb in nekaj za kar smo delno krivi tudi novinarji in ljudje v medijih.
Vedno bolj se je novice in dejstva začelo predstavljati kot zgodbe, kar je prineslo do tega, da so zgodbe prevzela dejstva. Vse to in še več se je že dogajalo, a zadnjih 25 let se je z digitalizacijo medijske produkcije še pospešilo. Omenjam vse te politične, globalne in večje težave, zaradi tega, ker je vse predstavljeno čez premikajoče slike. Za kritike je zelo pomembno, da v tem času razumemo moč premikajočih slik, a se hkrati še vedno izgubljamo v svoji domišljiji kar pa se lahko zgodi s pomočjo filma in drugih umetniških oblik.
Včasih je pomembno, da se odmaknemo in se sprostimo ter s tem damo protiutež hitrosti vsega, kar se dogaja okoli nas. To poletje se je na filmskem festivalu v Locarno zgodil 24-urni dogodek, ki je bil poimenovan »24 ur prihodnosti pozornosti«, kar je na nek način največja kontradikcija, saj ne moremo biti 24 ur pozorni, saj moramo opraviti številne druge stvari, kot je potreba po spancu, stranišču, hrani in drugo. Vsi na dogodku so govorili o tem, kako se moramo za trenutek zaustaviti, saj imamo tako več časa za premislek in primeren odziv.
2. Kako se je dinamika filmske kritike spremenila čez čas iz vašega zornega kota?
Moram reči, da v 25. letih na področju filmske kritike sem bila v privzetem kriznem načinu. Verjetno so podoben pritisk doživele tudi prejšnje generacije, a za mene so bili majhni cikli, kjer je vzpon interneta povzročil ogromno dela. Za tem je prišla ekonomska in finančna kriza, ki je povzročila majhen padec filmske kritike. Tako sem v teh 25. letih opazovala veliko dobrih in slabih časov. Zdi se mi, da vsi to preizkusijo in jaz kot ‘freelancerka’ mislim, da so pravzaprav vsi na nek način samostojni delavci v smislu, da sebe sami sponzorirajo pri različnih službah.
Zavedamo se v kakšnem negotovem položaju se nahajamo in da ni trajnostne perspektive pri razvoju sebe, razen če delamo ogromno različnih del povezanih s kritiko. Kuratorstvo in poučevanje je prav tako oblika kritike. Z idejo krize se vseeno ne strinjam, kljub kreativnosti, ki jo prinaša, saj če bi bila tako pozitivna bi se ji enostavno predali. Kar me najbolj skrbi je to, da imamo veliko dobrih kritikov in ustvarjalcev na tem področju, a nimamo dovolj pametnih ljudi, ki bi sestavili poslovni model okrog njih.
Mislim, da so kritiki na nek način najpomembnejši, saj moramo govoriti o tem na kakšen način, kdo in kaj zastopamo ter kaj se dogaja. Ne smemo iz vsega narediti pripovedi. Morda ni vse pripoved in življenje ne sledi strukturi treh dejanj ali junakovemu potovanju. Torej obstajajo ljudje, ki morajo o tem govoriti in komunicirati ter so na nek način posredniki med izdelki, filmskimi umetninami, diskurzom in ljudmi, ki to absorbirajo, porabijo ali so udeleženi v tem pojavu. Veliko je torej novih impulzov, ki se mi zdijo res pozitivni in zanimivi. Diskurzi se morajo nadaljevati in prenašati ter posredovati drugim, zato pa potrebujete nekakšno varno okolje, naj bo to finančno ali drugače.
3. Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi VOD popolnoma prevzel primat pri ogledu filmov, pred obiskom kina?
Trenutno menim, da za veliko ljudi predstavlja gledanje preko spleta, bodisi na platformah na zahtevo ali zaradi kolonizacije ameriških platform na zahtevo, veliko prednost. Mislim, da moramo govoriti tudi o prostornosti in velikosti zaslonov, ker je velika razlika iz psihološkega in ontološkega vidika. Na primer, ogled filma s skupino ljudi na velikem platnu, ki je večje od življenja ali ogled filma sami doma na zaslonu. Veliko ljudi tudi gleda filme, serije in drugo že na velikosti zaslona pametnega telefona, torej smo se od opazovanja sveta, ki je bil večji od nas, nad katerim smo lahko bili navdušeni in bi ga lahko tudi preučevali v vseh njegovih podrobnostih, močno oddaljili. Zdaj gledamo miniature, kot so tiste snežne krogle, imamo prenosni svet, na dlani v pametnem telefonu.
Kako se torej dobimo fizično v času, ko se fizično ne bi smeli srečevati? To je vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti, vendar je to hkrati opažanje. Nekako sem sentimentalna ali nostalgična glede dejstva, da bodo ljudje še vedno želeli obiskovati kinematografe in imeti skupno izkušnjo. To je ekstremno pomemben element nas kot človeških bitij, da želimo biti drug z drugim in da želimo spoznati druge ljudi, tudi če z njimi ne govorimo, ampak doživimo nekaj skupaj.
4. Kakšen nasvet bi podali mladim talentom, ki se želijo ukvarjati s filmsko industrijo?
Veste, ko delam s talenti, se od njih vedno učim, ker se ne morem pretvarjati, da sem nekakšna modra stara babica, ki ve, kako svet deluje, saj vem samo, od kod prihajam. Prav tako sem radovedna glede sveta, kot vsaka mlada oseba, zato se moj nasvet vedno glasi: glej naprej in nazaj ter okrog sebe. Bodite radovedni, nikoli ne opustite upanja, ki je lahko zadnja možnost ljudi, ki so dejansko brez upanja. Mislim, da je to zelo pomembno poudariti in potem je tu še nekaj, kar težko rečem. Toda filmska kritika je tudi dejavnost, ki jo lahko počne vsaka oseba, ki veliko gleda filme in rada piše ali ustvarja videoeseje. Tukaj ni dvoma, ampak da bi to lahko naredil na profesionalen način… To je zahtevno delo, saj pomeni, da si izpostavljen veliko slikam, razmišljanju in zgodbam ter moraš nekako biti sposoben biti čim bolj ranljiv in odprt, da bi lahko imele učinek nate.
Drugi nasvet je vedno tudi, da spoznaš samega sebe, pa ne na zelo klišejski način, ampak moraš razumeti, kako gledaš, kaj pritegne tvoje oko, kakšno zanimanje imaš za kino. In potem, ko skozi ta poklic spoznaš, kdo si, postajaš vedno boljši v tem.
5. Kaj je nujno potrebno, da bi se lahko mladi povezali z evropskimi alternativnimi filmi?
Če si navajen le na določeno vrsto kakršnega koli vnosa, potem je čedalje težje biti radoveden in odprt za drugo vrsto vnosa. In to je nekaj, za kar mladi niso odgovorni sami in česar ne morejo rešiti mediatorji, kot so kritiki, ampak tudi starši, učitelji. Kdorkoli, ki lahko prevzame odgovornost, da ustvari družbo, v kateri je množica glasov, množica zgodb. Na žalost to ni v interesu mnogih, ki vodijo našo družbo. Ne glede na to, ali gre za politike, ki se nagibajo k popularnim diskurzom, ali pa so to multinacionalke, ki se nagibajo k nekakšnemu poenotenju podob in pripovedovanju zgodb in jim ni v interesu, da skrbijo za to množico in to raznolikost glasov, ki lahko tudi hkrati ustvari vključujoče okolje, kjer se bodo ljudje v teh zgodbah lahko prepoznali.
Na nek način smo tisti ljudje, ki postavljajo vprašanja, kot sva ti in jaz, odgovorni, da delimo navdušenje in ne smemo obupati, saj pride do učinka »kapljanja navzdol«. Ampak to je edini način s katerim lahko mi prevzamemo odgovornost.
6. Katera je zadnja vrhunska stvar, ki ste si jo ogledali in jo priporočate?
Zadnja stvar, ki sem si ogledala je Amsterdam, ampak boljše, da se o tem filmu ne pogovarjamo. Pred kratkim sem si ogledala zmagovalni film na Cannesu režiserja Rubena Östlunda, Triangle of Sadness, za katerega še tudi nisem odločena ali je dober film, ampak ima veliko zadev, ki povzročijo diskusijo. Rada bi, da si ljudje ogledajo ta film in se pogovarjajo o njem.
Drugi film, ki bi priporočala je zmagovalni film v Benetkah, All The Beauty and the Bloodshed, ki predstavi zelo pomembno zgodbo in metaforo skozi predstavo zlorabe zdravil proti bolečinam. Oglejte si oba in izmenjujte si mnenja, saj verjamem, da oba filma povzročita zanimive debate.
Več o Jesenski filmski šoli ob 60. obletnici revije za film in televizijo Ekran si lahko ogledate na tej povezavi.
