Filmologija priporoča: Seme svetega figovca
V rubriki Filmologija priporoča pozornost namenjamo aktualni ponudbi filmov do katerih je nekoliko težje priti, saj niso v rednem sporedu naših kinematografov (ali pa so za zelo kratek čas), so pa ravno zato toliko bolj vredni vaše pozornosti. Tokrat vam priporočamo enega bolj kontroverznih filmov letošnje filmske sezone Seme svetega figovca. Film je v Cannesu prejel posebno omembo žirije in je nemški kandidat za mednarodnega oskarja v prihajajoči sezoni podeljevanja nagrad.
Seme svetega figovca je politična drama, umeščena v Iran, kjer v Teheranu izbruhnejo množični protesti, ki jih oblast skuša zatreti z vse bolj krutimi metodami. Zgodbo spremljamo skozi oči družine preiskovalnega sodnika, ki se mora brezpogojno podrediti navodilom nadrejenih, odločenim zadušiti upor. Napetost eskalira, ko smrt mlade ženske zaradi džihada sproži še večji val protestov, oblast pa se odzove z brutalno represijo.
Iranski režiser Mohammad Rasoulof je film snemal v strogi tajnosti. Med produkcijo je bil obsojen na osem let zapora zaradi preteklega dela, zaradi česar je moral proti koncu snemanja pobegniti iz države. Film vključuje avtentične, viralne posnetke uličnega nasilja v Teheranu, kar mu daje še bolj pretresljivo avtentičnost. Njegova surova upodobitev represivnega režima gledalca ne pusti ravnodušnega.
Igralska zasedba navduši z realistično upodobitvijo kompleksnih likov. Oče, klasični patriarh, trdno verjame v režim in svoja dejanja opravičuje z božjo voljo. Njegova žena sprva deli njegova stališča, vendar se skozi zgodbo začne spraševati, ali imata njuni hčerki morda prav. Situacija se zaostri, ko izgine očetova pištola, kar sproži njegovo paranojo in še bolj razburka že tako krhke družinske odnose.
Film ponuja ostro politično kritiko iranskega režima, hkrati pa subtilno opozarja na nevarnosti slepe vere in podrejanja brez lastnega razmisleka. Perspektiva hčera je tista, ki bo najverjetneje blizu slovenskemu občinstvu, saj je tako stroga in represivna kultura za nas težko razumljiva.
Čeprav je film obtežen z nazornimi prizori nasilja, prav to prispeva k njegovi močni čustveni sporočilnosti. Ogled vas bo zagotovo pretresel in ganil. Resda bi bil film lahko nekoliko krajši, saj se zadnji del nekoliko vleče, a vseeno gre za pomemben filmski dosežek, ki ga priporočamo vsem, ne glede na kulturno ozadje. Priporočamo.
Viri slik: The Guardian, Vanity Fair
