Filmologija priporoča: Jama groze
V svetu grozljivk je le malo tistih, ki je uspelo pri gledalcih izzvati prvinski strah in fizično reakcijo. Jama groze (The Descent), ki ga je režiral Neil Marshall, je eden takšnih filmov. Klavstrofobična nočna mora, ki se zarije globlje od mnogih konvencionalnih. Ker nas film visceralno postavi pred največje strahove človeške evolucije: temo, osamo in soočanje z lastno psiho. Kako je Jama groza ena najbolj resničnih in strašljivih grozljivk vseh časov?
Po kultnem uspehu filma Pasji vojaki (Dog Soldiers, 2002) je britanski režiser Neil Marshall posnel film o skupini prijateljic jamark, ki se odpravijo v še nikoli raziskan jamski sistem. Istega leta, to je 2005, je lahko na velikem platnu videl tudi ameriško višjeproračunsko različico Jamski stvor (The Cave) in nizkoproračunski b-film Kaverna (The Cavern), kar dokazuje tendenco filmskega sveta, da sočasno ustvarja iste ideje. Ob tem se pojavlja vprašanje, zakaj je lahko en film tako izstopal.
Sarah (Shauna MacDonald) v grozljivi prometni nesreči, enemu najbolj šokantnih filmskih uvodov, izgubi hčerko in moža. Ko se zbudi v bolnišnični sobi, stopi na hodnik, kjer ni nikogar. Sarah je sama. In ko se začnejo za njenim hrbtom ugašati luči hodnika zateče. Teče, kot da bi bežala pred temačno resničnostjo, da je ostala brez smisla življenja. Simbolični prizor se prekine, ko priteče v objem prijateljice.
Leto kasneje se šesterica prijateljic za vikend ponovno združi na jamarskem vikendu v Apalaškem gorovju. Pod vodstvom Juno (Natalie Mendoza), se skupina poda v nekaj, za kar meni, da je dobro kartiran jamski sistem. Vendar skupina hitro odkrije, da so v neznani jami brez znanih izhodov.
Ko napetost narašča in se začne klavstrofobija plaziti po njihovih hrbtih, se mora skupina prebijati skozi zahrbtne rove in podzemne brezna. Njihov položaj postane še bolj grozen, ko spoznajo, da niso same. V temi se skrivajo groteskna, humanoidna bitja, ki so navajena na temačnost jame. Ujete, preganjane in zlomljene zaradi strahu in nezaupanja, se morajo prijateljice boriti ne le za preživetje, temveč proti razpadu lastnega razuma.
Človeška narava v klavstrofobični temi
Ko se je filmski svet leta in leta ukvarjal z vprašanjem, kako predstaviti žensko igralsko zasedbo, so tiho obstajali filmi, kot je Jama groza.
Sloneč zgolj na igralkah, ki svoje delo prestrašenih in iznajdljivih jamark opravijo odlično, se film uvrsti med najboljše na seznamu protagonistk. Še enkrat je Marshall dokazal, da zna spisati prepričljivo zgodbo, ki sloni na odnosih in tovarištvu. In še enkrat je dokazal, da brez težav spiše grozljivo zgodbo, ki za razliko od boja med volkodlaki in vojaki sloni na simboličnem prikazu izgube in soočanju z osamljenostjo. Tako je logično, da celotna zgodba poteka z vidika Sarah.
Na začetku filma utrpi hudo izgubo. Ta dogodek jo pahne v čustveno temo in jo izolira v žalosti, ki zrcali črnino jame, v katero kasneje vstopi s prijateljicami.
Vstop v podzemni svet postane simbolična predstavitev njenega notranjega stanja: zadušljivega, dezorientiranega in neizogibnega strahu. Tudi jama sama predstavlja več kot le fizično oviro, saj je metafora za žalost, depresijo in travmo. Sarino napredovanje globlje v zemljo zrcali njen psihološki zlom in končno soočenje z lastno bolečino in besom.
Obdaja jo tema, tako dobesedna kot čustvena, njen boj za izhod pa postane simbolično iskanje smisla, jasnosti ali celo ponovnega rojstva po izgubi.
Trenutki svetlobe v filmu, kot so utripanje žarometov, signalne rakete ali redki bliski sončne svetlobe, dobijo še večji pomen. Predstavljajo minljivo upanje ali možnost ozdravitve, a pogosto hitro ugasnejo, kar krepi idejo, da okrevanje ni niti enostavno niti zagotovljeno. Tekom filma Sarah doživi brutalno preobrazbo. Odvrže svojo nekdanjo različico in sprejme bolj prvinsko, divjo različico sebe. Takšno, ki lahko preživi.
Ali gre za obliko ponovnega rojstva ali spust v norost sicer ostaja dvoumno, vendar kljub temu ponazarja ceno premagovanja nerešene travme. Zaključek filma se lahko tako bere kot simboličen. Ni nujno zmagoslavje, ampak soočenje s temo in njeno prenašanje. Kot iskanje neke vrste svetlobe, četudi ni tista, ki jo je iskala.
In to nam ponudi dejstvo, da je bil prav zaključek preveč depresiven za ameriška kina. Z vidika filmskih ljubiteljev oziroma ljubiteljev žanra pomeni le to, da smo našli zlato.
Najbolj klavstrofobičen film vseh časov
Film s svojim trimilijonskim proračunom blesti tudi z vidika produkcije, saj so bile izdelane scene jamskih prizorov in strah vzbujajoča bitja. Marshall se je med snemanjem in še prej pri pisanju scenarija ravnal po tem, da ko že ne bi moglo biti huje, postane še huje. Kot navdihe je naštel Teksaški pokol z motorko (The Texas Chain Saw Massacre), Stvor (The Thing) in Odrešitev (Deliverance). Še preden prvič vidimo jamska bitja, se jama predstavi kot svoj antagonist, ki od skupine zahteva vse, kar imajo. Načeta so razmerja in živci, kar se stopnjuje do prvega stika kamere z jamskimi bitji.
Svojo moč film namenja tudi kameri in osvetlitvi. Tu je glavni adut film direktor fotografije Sam McCurdy, ki je pred tem delo odlično opravil s Pasjimi vojaki, v zadnjih letih pa sodeloval pri Šogunu in Igri prestolov. Tesni kadri in šibka osvetlitev prispevata k zadušljivemu občutku realizma. Kinematografija zrcali spust likov v jamo in v sam strah.
V jami kamera pogosto opusti široke posnetke površinskega sveta, da se okoristi z ekstremnimi bližnjimi posnetki in ozkimi, na trenutku zoženimi okvirji. Ti posnetki pogosto zakrivajo velike dele zaslona s skalami ali sencami, kar posnema občutek plazenja skozi tesne prostore. Pomanjkanje vizualnega prostora okrepi tesnobo gledalca in uspešno ustvari klavstrofobičen občutek.
Človek je najbolj grozljiva stvar
Osvetlitev oziroma njeno pomanjkanje je prav tako bistvena pri uspehu filma. Film pogosto uporablja diegetske vire svetlobe (bakle, naglavne svetilke, svetleče palčke), ki mečejo srhljive in omejene sije in senca v nenaravnih rdečih, oranžnih in zelenih odtenkih.Sence se raztezajo in popačijo, kar posnema strah pred tem, kar se morda skriva tik pred našim vidnim poljem.
Poleg tega gibanje kamere iz roke daje mnogim prizorom dokumentarni občutek, zlasti v trenutkih kaosa ali strahu. Nestabilno gibanje odraža čustveno nestabilnost likov, zlasti Sarah, katere psihološko stanje postaja vse bolj razdrobljeno. Prav tako krepi idejo, da nadzor (tako nad fizičnim okoljem kot nad pripovedjo) izgublja na veljavi. Tak način je uporabljen logično, saj si jamarke v temačni jami pomagajo z nočnim vidom njihove kamere, kar prinese nekaj najbolj strašljivih prizorov v filmu.
Prizori se pogosto zadržujejo v temi ali tišini dlje, kot bi to dopuščala večina običajnih grozljivk. Namesto hitrih posnetkov uporablja posnetke, ki natezajo napetost, da bi tako ustvaril strah in dal gledalcu čas za predvidevanje in predstavljanje grožnje, preden se ta pojavi. Zaradi tega so bitja ob končnem pojavu grozljivejša in presenetljiva.
Jama groze
Izid filma v Angliji spremlja tragičen dogodek terorističnih napadov v Londonu, ko so sredi julija teroristi s štirimi ločenimi bombami ubili petdeset in ranili več kot osemsto ljudi v jutranji gneči.
Kot je pojasnil Marshall v retrospektivi pred nekaj leti, gledalci niso želeli gledati filma o ujetih v jami, ko so njihovi znanci čakali na odrešitev v tunelih podzemnih železnic. In z odločitvijo, da na ameriški izid počakajo skoraj leto dni – medtem je film Jamski stvor izšel ob slabih ocenah – so zadeli terno.
Film je postal velika uspešnica, ki se v holivudski sferi meri le z denarjem in dejstvom, da so takoj želeli nadaljevanje. Temu je Marshall nasprotoval, oboževalci Jame groze pa o njem ne govorijo.
Na koncu je Jama groze ena najučinkovitejših grozljivk 21. stoletja. Ne le zaradi grozljivih bitij, temveč zaradi klavstrofobične atmosfere, psihološke globine in tehnične natančnosti.
Ne zanaša se zgolj na poceni strašljive ali krvave prizore. Namesto tega gledalca potopi v globoko osebno in fizično izkušnjo strahu, pri čemer se s klavstrofobično kinematografijo, šibko osvetlitvijo, atmosferično glasbo in simboličnim pripovedovanjem dotika prvinskih tesnob človeštva.
S tem, ko svojo protagonistko sili, da se sooči s svojo travmo v najtemnejšem možnem prostoru, tako dobesedno kot metaforično, ponuja grozo, ki se zdi moteče resnična in srhljivo človeška. Ne gre le za spust v jamo, temveč v samo srčiko tega, kar ljudi straši že tisočletja.
Viri slik: tmdb.com
