Filmologija priporoča: Gram srca
»Nočem bit džanki cel lajf,« na režiserjevo vprašanje odgovori sedemnajstletna Brina. Pri trinajstih letih je prvič poskusila kokain, pred tem kadila travo in uživala ekstazi, nato pa se je vse skupaj stopnjevalo do mere, ko pravi, da zdaj je, kar je. Iskala je bližino, pripadnost in jo našla pri posameznikih, ki so porinjeni na rob družbe.
Sprehod po ljubljanskih ulicah nam vsak dan razkriva ene in iste obraze, če smo le pozorni nanje. In bolj kot smo pozorni, bolj začutimo besede ljubljanskega glasbenika: »Za vas sem samo klošar, zase utrip Ljubljane.«
Prestolnice si brez njih ni mogoče predstavljati in če si mnogi izmed nas do njih niso upali pristopiti vsaj z željo po pomoči, so bili vseskozi Kralji ulice najbolj podroben vpogled v svet, ki ga pišejo ulice. Do trenutka, ko so ustvarjalci film dobili idejo o iskanju lepote v svetu odvisnosti. Prav lepota je bila glavna želja Jana Cvitkoviča, ki stoji za projekti V leru, Kruh in mleko, Odgrobadogroba, Arheo, Šiška Deluxe, Družinica in prihajajoči Hotel Alkohol.
Na ulicah Ljubljane je z ekipo spremljal odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog: izguba doma, razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem … S prizori uživanja drog, predoziranja, oživljanja in nenazadnje osrednjega razkrivanja njihovih osebnih zgodb je bil v slovenski (filmski) prostor vnešen film, ki je krvavo manjkal.
Ni enostaven ogled, verjetno je eden težjih, saj razkriva vidik družbe, ki ga želimo na vse načine prikriti. In če režiser in sleherni gledalec hitro ugotovita, da je glavni vidik filma pomanjkanje bližine, toplote in ljubezni v zgodnjem otroštvu, je lahko film o pomanjkanju le tega istočasno tudi ljubezenski film. Besede, ki jih je o filmu uporabil igralec David Milinović, bodo večno povezane z njim.
»Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar. Pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilat. Z nobenim gramom,« je o filmu povedal Jan Cvitkovič. Film je nastajal brez osnovne ideje, brez scenarija in potekal iz dneva v dan.
Gledalci bodo zaradi tematike našli enostavne povezave s filmi oz. knjigami Mi, otroci s postaje ZOO, Rekvijem za sanje in Lepi fant, a Gram srca je v tem pogledu popoln unikat. Gram srca ne romantizira drogiranja, temveč melanholično prikaže posledice odsotnosti ljubezni in podpornega sistema. Včasih preprosto ni dovolj, da nekomu povemo, da ga imamo radi, on mora to tudi čutiti. S filmom so ustvarjalci poskrbeli za velik korak k razumevanju situacije, naslednji koraki so na strani institucij in strokovnjakov.
In če bi se bali tistega moralnega mačka, ki ga lahko filmi kot stroji za ustvarjanje empatije tako enostavno pripeljejo s seboj, dokumentarec ne beži od realnosti. Pomoč so iskali, še vedno jo iščejo, a odvisništvo je težka nadloga. »Ko sem odkril droge, je moj svet prešel iz črno-belega v barvno barvo. Temu se ne morem nikoli odreči. Zato ljudem povem, kar želijo slišati,« je v knjigi Lepi fant zapisal oče odvisnika.
Gram srca je osebam z roba družbe ponudil možnost predstavljanja svoje zgodbe. Obrazi so dobili ime, glas in želje. Slovenska družba bi lahko v idealnem svetu film uporabila za širjenje razumevanja, ta pa lahko prinese čudeže v malem.
Viri slik: bsf.si
