Filmologija priporoča: Emilia Pérez
V rubriki Filmologija priporoča pozornost namenjamo aktualni ponudbi filmov do katerih je nekoliko težje priti, saj niso v rednem sporedu naših kinematografov (ali pa so za zelo kratek čas), so pa ravno zato toliko bolj vredni vaše pozornosti. Tokrat vam priporočamo enega bolj pričakovanih filmov letošnje edicije festivala Liffe Emilia Pérez. Film je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije kot tudi nagrado za ženski igralski ansambel.
Emilia Pérez je glasbena komična kriminalna drama, postavljena v Mehiko, kjer mamilarski kralj Manitas sprejme drastično odločitev – želi spremeniti spol in postati ženska. Zgodba je večinoma prikazana skozi oči Rite Morene Castro, uspešne odvetnice, ki je nezadovoljna s svojim poklicem, saj čuti, da njen trud ne pomaga ljudem, ki bi to resnično potrebovali. Francoski režiser Jacques Audiard je ustvaril enega najbolj drznih filmov leta, ki deli občinstvo – nekateri ga obožujejo, drugi težje sprejmejo njegovo nekonvencionalnost.
V vlogi Rite blesti Zoe Saldaña, ki s srčno in prepričljivo igro oživi portret sposobne odvetnice srednjih let, ujete med željo po profesionalnem uspehu in iskanjem osebne sreče. Njena vsestranskost pride do izraza tudi v glasbenih točkah, kjer se izkaže s petjem, rapanjem in plesom – vse to na vrhunskem nivoju.
Največ pozornosti pa vzbuja naslovna vloga Emilie Pérez, saj je zgodba o menjavi spola na velikem platnu redkost, še redkejša pa je vključitev trans oseb v takšne vloge. Karla Sofía Gascón s svojo interpretacijo ruši tabuje in sproža živahne debate po spletnih forumih. Njena igra je izjemna, čeprav ne doseže povsem Zoe Saldañe.
Posebna omemba gre tudi Seleni Gomez, ki se v vlogi žene Manitasa sicer pojavlja bolj obrobno, a njena prisotnost prinaša dodatno prepoznavnost filmu. Čeprav v igralskem smislu nekoliko zaostaja za drugimi soigralci, so njeni glasbeni vložki – še posebej petje – svetla točka njenega nastopa.
Vizualno je film prava poslastica – sodoben in stilsko dovršen, z Audiardovim prepoznavnim režijskim pečatom, ki še dodatno potrjuje njegov status enega največjih francoskih filmarjev. Kljub temu film ni brezhiben. Njegova ambicioznost ga v nekaterih trenutkih nekoliko prehiti, vendar to nikakor ne zmanjša njegove moči, da povsem prevzame gledalca. Pri tem ima veliko vlogo odlična glasbena podlaga.
Emilia Pérez zagotovo ni film za vsakogar. Glasbene točke in nekonvencionalna zgodba utegnejo nekatere zmotiti. A če si želite edinstvene filmske izkušnje, ki razširja obzorja in odpira nova vprašanja, je ta film prava izbira. Priporočamo!
Film si lahko ogledate v okviru festivala Liffe – preverite kje in kdaj.
