Filmologija priporoča: Blue Heron
V rubriki Filmologija priporoča pozornost namenjamo aktualni ponudbi filmov, ki se ne ponašajo z masovno produkcijo, so pa ravno zato toliko bolj vredni vaše pozornosti. Tokrat vam priporočamo delno avtobiografski režiserski debi kanadske filmarke Sophy Romvari z naslovom Blue Heron, ki je prejel nagradi na prestižnih filmskih festivalih v Torontu in Luzernu.
Skoraj vsako leto se zgodi, da kot strela iz jasnega na filmsko sceno stopi novo ime s filmom, ki nas presune in globoko gane. Letos je to brez dvoma uspelo kanadski filmarki Sophy Romvari, ki je s svojim celovečernim debijem poskrbela za eno najbolj globokih in intimnih filmskih izkušenj letošnjega leta. Blue Heron je delno avtobiografski film, skozi katerega Romvari obuja spomine na težavno obdobje njene družine.
Zgodba filma govori o madžarskih imigirantih v Kanadi, ki imajo v svoji družini težavnega otroka, ki mu nikakor ne znajo pomagati. Režiserka se je zakamuflirala v lik Sashe, njen starejši polbrat Jeremy pa je tisti, ki ima nenadne in nepojasnjene izpade, ki za talca držijo celotno družino. Ta poleg njiju in staršev šteje še dva mlajša brata. Film učinkovito prikaže nemoč staršev in slabosti sistema, ki takšnim družinam pogosto ne znajo nuditi ustrezne pomoči.
Sophy Romvari se zelo pogumno in drzno odloči zgodbo filma prikazati v dveh časovnicah in s pomočjo lastnih spominov. Film je posnet naravnost prekrasno in direktorica fotografije Maya Bankovic uspe ujeti nekaj izjemnih kadrov. Na sredini filma se zdi, kot da smo nenadoma sredi dokumentarca, a se kmalu zatem stvari hitro izkristalizirajo ter dajo širšo sliko vizije režiserke.
Blue Heron je film o družini, ljubezni, nemoči, trpljenju in žalovanju. Vse našteto je prikazano na eleganten in čuten način, zato ne bodite presenečeni, če se vas bo globoko dotaknil in boste potrebovali robčke. Močno priporočamo!
