Filmi, ki so spremenili zgodovino: Kralj komedije (1982)
-
- 23 februarja, 2023
- 05:00
“Bolje biti en večer kralj kot vse življenje trot,” dahne stand-up komik Rupert Pupkin (Robert De Niro) ob koncu svojega prvega javnega nastopa na televiziji, preden se sooči s posledicami svojega brezglavega lova za slavo in pozornost.
Kralj komedije, kultna črna komedija Martina Scorseseja, je ob izidu leta 1983 postala velika finančna polomija, vendar pa je tekom let zasluženo postala ena od modernih filmskih klasik, ki je preroško nakazala vzpon sindroma instant zvezdnikov, ki so za svojih petnajst minut slave pripravljeni storiti vse, tudi kršiti zakon.
V nekaj točkah poglejmo, na kakšen način je Kralj komedije spremenil kolesja filmske zgodovine:
Fanatizem namesto talenta
Zgodba filma vsaj na prvi pogled spominja na zaplet iz povprečne navdihujoče drame o vzponu malega človeka med slavne; Rupert Pupkin je neuspešen stand-up komik, ki si od nekdaj želi nastopiti v priljubljenem pogovornem šovu Jerryja Langforda (Jerry Lee Lewis).
Večina filmov bi na tem mestu želela predstaviti Pupkina v karseda pozitivni luči, da bi se gledalec emocionalno povezal z njegovim bojem za uspeh, toda Kralj komedije to logiko obrne na glavo; Pupkin je namreč precej medel komik, ki je hkrati tudi ujetnik psihotičnih iluzij, da mu je usojeno zvezdništvo, ne da bi se ob tem vprašal, če za to premore dovolj znanja in talenta.
In četudi Kralj komedije ni prvi film, ki bi tako nazorno prikazal posameznikovo ujetost v iluzije zvezdništva, je vsekakor eden od tistih, ki ta fanatizem oz. hlepenje po slavi predstavi v enako humorni kot tudi groteskni luči.
Večnost iluzij za petnajst minut slave
Eden od osrednjih motivov Scorsesejevega filma je družbena fascinacija s kulturo zvezdništva. Umetnik pop arta Andy Warhol je sicer že leta 1968 preroško napovedal, da bo vsak posameznik v prihodnosti deležen svojih petnajst minut slave, toda s pojavom resničnostnih šovov in drugih oblik poneumljajoče zabave se zdi, da so dandanes mnogi za svoje četrt ure pozornosti resnično pripravljeni storiti vse.
V Kralju komedije Pupkin ugrabi Langforda, da bi preko tega izsilil nastop v njegovem pogovornem šovu, kar pa je kaplja v morje proti temu, kar so ljudje dandanes pripravljeni storiti, da bi dosegli svoj prostor pod soji žarometov. Nenazadnje smo v preteklosti že videli nemalo primerov, kjer so ljudje za nabiranje všečkov predvajali posnetke, na katerem nekoga brutalno pretepejo. S tega vidika se zdi, da je Kralj komedije pri prikazu posledic obsedenosti s slavo dokaj prizanesljiv do gledalca.
Briljantni valček komedije in srhljivke
Od filma z naslovom Kralj komedije bi gledalec pričakoval zabaven film. In tega do določene mere celo dobi; De Nirova ekscentrična igra in cinični Lewis, ki igra nergaško in egoistično verzijo samega sebe poskrbita za nemalo humornih vložkov, toda pod fasado smeha se dejansko skrivajo nianse temačnega psihološkega trilerja, saj je glavni junak duševni bolnik brez občutka za moralo in empatijo. Takšna kombinacija komedije in srhljivke le redko funkcionira, vendar Scorsese uspe obe skrajnosti združiti v koherentno celoto.
Zapuščina komedije
Kralj komedije je bil ob izidu finančna polomija (s proračunom 19 milijonov dolarjev je zaslužil zgolj 2,5 milijona), toda podobno kot s Scorsesejevim prejšnjim filmom Pobesneli bik je tudi ta sčasoma postal kulten in za seboj pustil spoštovanja vredno zapuščino. Dandanes je praktično vsaka satira na račun zvezdništva tako ali drugače zaznamovana z vplivom Scorsesejeve klasike, najbolj očiten primer v zadnjih letih pa je uspešnica Joker režiserja Todda Phillipsa, ki je zgodbo o “rojstvu” ikoničnega Batmanovega zlikovca prikazal kot tragični kolaps psihično motenega stand-up komika.
Viri slik: Letterbox, Moma, Wigwagmag, IffCenter, Bloody Disgusting
