Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Žrelo (1975)
Redki filmi tudi pol stoletja po svojem izidu še vedno navdušujejo, navdihujejo, zabavajo in sejejo grozo. Žrelo Stevena Spielberga zaradi vpliva, ki ga je imel na prihodnje generacije filmarjev in gledalcev nikakor ne spada med filme, ki so skozi dolga leta izzveneli v pozabo. Omenjamo ga lahko le v kontekstu filmskih izdelkov, ki so zaradi ogromnega zaslužka, učinkovite filmske pripovedi, predstavitve Stevena Spielberga kot kasneje najbolj uspešnega režiserja vseh časov in vpeljave marketinške oznake ‘poletna filmska uspešnica’ globoko zaznamovali filmsko industrijo. Žrelo pri nas še vedno najdemo na platformah s pretočno vsebino, kar filmu zagotavlja, da ostaja tudi v zavesti slovenskih gledalcev.
Mlad režiser
Žrelo je bilo posneto po knjižni predlogi Petra Benchleyja, ki je na slovenske knjižne police prišel s prevodom Jožeta Plešeja leta 1976 (knjigo v slovenščini najdete pod naslovom Čeljusti). Pisatelj je kasneje obžaloval, da si je za zgodbo o klavcu s plaže izbral prav belega morskega psa, saj je s tem po njegovem mnenju neposredno vplival na negativno podobo človeku načeloma nenevarnih živali. Bestselerju o ogromnem belem morskem psu, ki ustrahuje prebivalce obalnega mesteca Amity Island, je bilo zaradi velike napetosti, ki jo vzdržuje skozi celotno zgodbo, usojeno, da dobi tudi svojo filmsko priredbo. Naloga ekranizacije je padla na pleča takrat komaj 27-letnemu režiserju Stevenu Spielbergu. Končni 7 milijonski proračun (kar bi danes znašalo približno 40 milijonov dolarjev) je bil – upoštevajoč njegovo mladost – ogromen znesek, a tudi ta denar mu ni prihranil obilice težav, s katerimi se je moral spoprijeti v času produkcije.
Zasnova produkcije in zapleti
Producenta filma Richard D. Zanuck in David Brown sta avtorske pravice romana odkupila za približno 175.000 dolarjev. Brown je kasneje priznal, da če bi knjigo prebral dvakrat, verjetno ne bi ponovil odločitve za odkup pravic. Ponovno branje bi mu namreč razkrilo, da bo nekatere prizore izjemno težko posneti. Za snemanje predvidenih 52 dni se je tako hitro razvleklo na 155 dni, začetnih 3,5 milijona proračuna pa je zraslo na omenjenih 7 milijonov. Spielberg je snemanje otežil s tem, ko ni pristal na snemanje v varnejšem muzeju in studijskih bazenih, pač pa je želel snemati v Atlantskem oceanu. Danes priznava, da ga je v to gnala mladostniška naivnost, saj se ni zavedal, kakšnim vremenskim nepredvidljivostim se s tem izpostavlja. Morska voda je pogosto kvarila umetne morske pse, močila kamere in s tem odlašala snemanje. Film bi se lahko končal tragično za scenarista filma Carla Gottlieba, saj ga je skoraj obglavil propeler čolna, igralec Richard Dreyfuss pa je skoraj obtičal ujet v železni kletki. Poleg že tako napornega snemanja na odprtem je mnogo igralcev spremljala še morska bolezen.
Snemalna ekipa naj bi se kmalu naveličala Spielbergovega perfekcionizma in večnim lovom za čim večjo pristnostjo prizorov. Projekt so tako brez kakšnega upanja v uspeh filma namesto „Jaws“ ljubkovalno preimenovali v „Flaws“ (‘pomanjkljivosti’) . Spielberg se je poleg oteževalnih vremenskih pogojev in cinični ekipi moral spopadati še z agresivnim in pogosto pijanim Robertom Shawom, ki igra marginalca obalne skupnosti Quinta.
Tehnične posebnosti filma
Tudi če bi bile snemalne razmere težko hujše, pa to ni oviralo mladega režiserja, da v tandemu z direktorjem fotografije Billom Butlerjem posname mojstrsko zasnovane kadre. Snemanje na odprtem je kljub svojim oteževalnim okoliščinam razkrivalo nekatere čudovite panorame, s katerimi je lahko Butler na gladini slikal idilične in sanjsko lesketajoče podobe, ki so s pretečo smrtno nevarnostjo v svojih globinah delovale še bolj mistično.
Butler, ki je pred tem že posnel filmsko klasiko Prisluškovanje (1974) Francisa Forda Coppole, je izkoristil tudi nekaj genialnih filmskih tehnik. Te sicer niso bile pionirske, a so s statusom, ki ga je dosegel film, postale še bolj odmevne in rabljene. Omenil bi dva, ki sta film najbolj zaznamovala: eden je efekt „dolly zoom“, ki so ga kasneje rabili še drugi filmski mojstri (pred tem pa že Alfred Hitchcock v Vrtoglavici) ter „dvojni fokus“ Brodyjeve perspektive, s čimer je v enem samem kadru slikovito in učinkovito pokazal psihološko stanje protagonista filma.
Glasba
Čeprav naj bi Spielberg ob prvem predvajanju glavne melodije filma mislil, da ga John Williams vleče za nos, je kasneje očitno spoznal njen velik potencial. Zdi se, da učinek ustvarjanja groze z glasbo nikoli ni bil bolj učinkovit, kar spoznavamo tudi danes, ko pri mnogih skladateljih filmske glasbe in podlagah razpoznavamo elemente, ki jih je vpeljal že Williams. Spielberg je kasneje dejal, da film brez Williamsove razpoznavne melodije, ne bi bil niti pol toliko uspešen. Williams pa je Žrelo omenjal kot svojo odskočno desko za svoj uspeh v svetu filmske glasbe, saj je kasneje sodeloval še pri ogromno drugih filmskih uspešnicah, kot so Vojna zvezd, Indiana Jones, Sam doma, Harry Potter, Jurski svet itn. Žrelo je bilo za glasbo nagrajeno tudi z oskarjem.
Prvi „poletni blockbuster“
Žrelo se pogosto omenja kot prvo poletno filmsko uspešnico. Film je ob njegovem izidu v ZDA pogledalo kar 67 milijonov ljudi in finančni uspeh, ki ga je požel Spielbergov triler, je opogumil filmske producente v Hollywoodu, da v projekte vlagajo še več denarja. Verjetno je Žrelo vplival na nastanke mnogih kasnejših blockbusterjev, kot so Vojna zvezd, Indiana Jones idr.
Ogromen obseg občinstva, ki ga je dosegel ta film pa ni imel le pozitivnih posledic. Na spletu je na voljo več izjav ljudi, ki si zaradi Žrela niso upali več plavati v morju. Izjave spomnijo na film Psiho Alfreda Hitchcocka in lahko bi rekli, da je Spielberg naredil za plavanje v morju to, kar je Hitchcock naredil za tuširanje.
Ostale zanimivosti
1. Spielbergu so se umetni morski psi zdeli preveč umetni in nepristni, zato se je odločil, da morskega psa rajši prihrani za zadnje prizore ter stopnjuje napetost do njegove prve pojavitve.
2. Seštevek minut, ko je v kadru glavni antagonist filma, beli morski pes, se ustavi pri pičlih štirih minutah.
3. Pisatelj knjižne podlage, Peter Benchley, se v filmu pojavi kot novinar na plaži.
4. „Potrebovali bomo večjo ladjo.“ Kultni stavek, ki ga v filmu izreče Roy Schneider, je bil improviziran.
