Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: The Devils (1971)
Britanski filmar Ken Russell je že od nekdaj veljal za upornika, ki se je zavestno odrekal sledenju trendov; ko je v 60. in 70. letih britanski film sledil valu socialnega realizma (t.i. kitchen-sink realism), je Russell s svojimi filmi samozavestno posegel v vode avantgarde, italijanskega povojnega neo-realizma in baročne fantazije. Eden od njegovih najbolj znanih filmov je zgodovinska srhljivka The Devils, ki hkrati velja za enega najbolj kontroverznih filmov vseh časov. Film je ob izidu dvignil ogromno prahu zaradi številnih eksplicitnih prizorov spolnosti in nasilja (posledično je bil film tudi močno cenzuriran, v nekaterih državah pa celo prepovedan), Russella pa so obtožili promoviranja blasfemične in pornografske vsebine.
Naslednjih petdeset let je film The Devils čepel v cenzorskem bunkerju, najbolj sporne scene so dolgo časa veljale za izgubljene, šele letos pa bodo oboževalci Russellovega zloglasnega filma dobili zadoščenje, saj se nam oktobra obeta izid restavrirane in necenzurirane različice filma. S tem bo pravici končno zadoščeno in še en film bo zmagal v bitki z vse bolj neusmiljenimi cenzorskimi pravili.
V nekaj točkah poglejmo, kako je film The Devils za vedno spremenil filmsko industrijo.
1. Neposredna kritika politične in cerkvene korupcije
The Devils je zdramatizirana različica resničnega sodnega procesa, ki se je odvil leta 1634 v francoskem mestu Loudun: liberalnega župnika Urbaina Grandierja so redovnice iz bližnjega uršulinskega samostana obtožile zapeljevanja in čarovništva. Obtožbe so pozvročile val masovne histerije med prebivalstvom, oportunistična cerkvena oblast pa je incident izkoristila za kaznovanje Grandierja, ki med drugim ni upošteval celibata in je bil velik politični nasprotnik tedanjega vplivnega kardinala Richeleuja. Celoten proces je z današnjega vidika dober primer tega, kako sta cerkev in politika skupaj gojili nekaznovano korupcijo, ki se v Russelovem filmu kaže na izredno oster in neposreden način. Film sodni pregon Granierja prikaže kot teatralno zmešnjavo in eksplotacijsko orgijo, kar je tudi v resnici bil, to pa cerkev, ki se za svoje prekrške redko opraviči, ni prenesla, zato je bil The Devils pričakovano cenzuriran tudi v Vatikanu.
2. Eksplotacija z globjim sporočilom
Russellovo intepretacijo sodnega procesa zoper Grandierja bi lahko na površen način označili za ekplotacijo; film je napolnjen z grotesknimi prizori, kjer besneče nune (prisiljene s strani cerkvene oblasti, ki je iz njihove “demonske obsedenosti” želeli ustvariti javni spektakel za nevedne množice) sodelujejo v blasfemični orgiji in so podvržene nasilnim metodam “izganjanja hudiča” (med drugim je mati prednici, ki prva obtoži Grandierja spolnega nasilja, v nožnico vbrizgana blagoslovljena voda v namene “duhovnega očiščenja”). Navkljub tem kakopak pretresljivim scenam pa je The Devils film, ki uporabi eksplotacijo za srhljiv prikaz absurdnega teatra, ki je v 17. stoletju postal stalnica čarovniških procesov. Russell tako ne izvaja eksplotacije zavoljo cenenega šoka, ampak zgolj hladno dokumentira norost, ki jo je tedanja cerkev vzpodbujala in brezsramno izkoriščala med bogaboječim prebivalstvom.
3. Rušenje tabujev kot odkrivanje resnice
Russell je večkrat priznal, da ni imel nikoli namena posneti prijetnega filma, saj je bilo ozadje sodnega procesa prekruto in preveč zastrašujoče, da bi ga lahko prikazal na do gledalca prizanesljiv način. Še več; režiser je med pripravami na film prebral knjigo The Devils of Loudun avtorja Aldousa Huxleyja, ki podrobneje opiše celoten potek lova na “čarovnika iz Louduna” in po Russellovih besedah naj bi bila resnična zgodba mnogo grozovitejša od tistega, kar vidimo v filmu. The Devils je film, katerega sporočilo je moralo razburiti in šokirati, da je doseglo željeni učinek pri gledalcih. V današnjem času, ko se vse manj filmov upa biti odkrito kritičnih (na seveda subtilen način), je Russelov eksperiment še toliko bolj občudovanja vreden.
4. Filmska kritika ni začetek ali konec vsega
The Devils so kritiki ob izidu popolnoma raztrgali in označili za filmske smeti, ki skozi kritiko cerkvenih oblasti promovirajo eksplotacijo in blasfemijo, kar je z današnjega vidika precej absurden očitek, saj film na več mestih zelo jasno nakaže, da razume krščanske nauke bolje kot vsi zbrani verski moralisti. Šele tekom desetletij je bil film deležen popolnega kritiškega obrata in postal krivično spregledana mojstrovina, kar znova služi kot dokaz, da filmski kritiki niso razsodniki, na katera mnenja se je treba nujno zanašati. Seveda pa je The Devils film, ki ni bil nikoli mišljen kot razvedrilo, ampak kot groba, neposredna in surova zgodovinska parabola, ki si upa provocirati občinstvo, zato je bil odziv filmske kritike razumljiv, vendar daleč od pravičnega.
5. Več kot petdesetletni boj zoper cenzuro
Sporna vsebina je film pričakovano podvrgla močni cenzuri; iz prvotne različice je bilo izrezanih več scen (med drugim tudi zloglasno “posilstvo Kristusa”, kjer nune snamejo Kristusov križ in ob njem divje masturbirajo), film pa je bil tudi prepovedan v več državah (Italija, Finska, Čile, Španija, Malezija, Irska in Velika Britanija). Prva projekcija necenzurirane različice filma je bila predvajana šele leta 2002, ko je filmski kritik Mark Kermode v arhivih studia Warner Bros našel izgubljene posnetke, ki so predstavljali režiserjevo končno verzijo filma. Velik korak naprej pa je bil storjen letos, ko je studio privolil v financiranje restavrirane in necenzurirane različice filma, ki je bila že predvajana na filmskem festivalu v Cannesu, v mesecu oktobru pa se še obeta krajša distribucija filma po kinematografih.
Zaključek
The Devils je film, ki je moral biti prepovedan, zasmehovan in cenzuriran, da si je na koncu vendarle prislužil mesto med najboljšimi filmi vseh časov. Russell se nikoli ni bal prikazati bridke resnice o ozadju banalnega sodnega procesa v imenu “duhovnega očiščenja”, s tem ostrim in brezkompromisnim pristopom pa je ustvaril enega od najbolj udarnih, jeznih in namerno škandaloznih političnih filmov vseh časov. In zato si tudi zasluži svoje častno mesto v zgodovini filma.
Viri slik: IndieWire, Letterbox, The Velvet Rox, Collider, Movie Meter
