Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Čarovnica iz Blaira (1999)
-
- 27 oktobra, 2022
- 10:00
23. januar 1999, festival Sundance. Na polnočni projekciji svetovno premiero doživi tedaj še relativno neznan film z naslovom Čarovnica iz Blaira. Nadnaravna ruralna grozljivka, posneta v stilu gverilskega dokumentarca, je kmalu po premieri postala prava filmska senzacija. Tisti, ki so jo videli, so trdili, da gre za enega najbolj strašljivih filmov vseh časov in da po njenem ogledu nihče več ne bo želel taboriti v gozdovih. Podobno kot leta 1975, ko zaradi Spielbergove filmske uspešnice Žrelo ni nihče več mirno plaval v morju, ne da bi ob tem pomislil, da lahko nehote postane kosilo krvoločnega morskega psa.
Grozljivka režiserjev Daniela Myricka in Eduarda Sancheza je na redni spored kinodvoran prispela poleti 1999 in za vedno spremenila zgodovino filma. Film, posnet v izredno težavnih razmerah, s povsem neznano igralsko zasedbo in s proračunom, ki naj bi segal nekje med 200 in 500 tisoč dolarji, je tistega leta postal ena največjih filmskih uspešnic in tudi komercialno najuspešnejši neodvisni film vseh časov, saj je v blagajne prinesel vrtoglavih 250 milijonov dolarjev.
V nekaj točkah poglejmo, kako je film Čarovnica iz Blaira spremenil filmsko industrijo.
1. Vse, kar boste videli, je res!
Film se začne s kratko razlago: “21. oktobra 1994 so trije študenti med snemanjem dokumentarca v gozdovih blizu mesta Burketsville izginili neznano kam. Leto dni kasneje so našli njihove posnetke.” Ti grobo zmontirani posnetki tvorijo jedro grozljivke, ki cilja na maksimalno raven realizma. Že med nastajanjem so bili glavni igralci Heather Donahue, Joshua Leonard in Michael Williams deležni skopih navodil; v roke so dobili dve videokameri in okvirni scenarij, nato pa bili poslani v gozd, da sami posnamejo material. Režiserja sta trojici sicer namignila, da bo podvržena strašljivim momentom, vendar brez podrobnejših informacij, saj sta od igralcev želela izvabiti avtentične reakcije strahu in zmede. Cilj filma je bil prepričati gledalca, da je to, kar gleda, res in Čarovnica iz Blaira je to poslanstvo več kot uspešno opravila tudi s pomočjo interneta in premišljenega marketinga.
2. Internet je postal nova realnost
Čarovnica iz Blaira je eden od prvih filmov, ki je intenzivno uporabljal internet kot glavno promocijsko orodje. Že mnogo mesecev pred premiero sta režiserja lansirala spletno stran, na kateri so bile obiskovalcem na voljo obširne razlage mitologije naslovne čarovnice, hkrati pa tudi zbirke dokumentov, dnevniških zapiskov, fotografij, policijskih poročil, avdio zapisov in najdene opreme ter celo plakatov pogrešane trojice. Celotna promocija filma je bila osredotočena na ustvarjanje namišljene resničnosti, ki pa so jo ljudje dojemali kot avtentično. Na duhovit način bi raklo rekli, da sta Myrick in Sanchez spretno popularizirala ter izkoristila vpliv “lažnih novic”, ki so dandanes žal vsakdanji pojav na internetu.
3. Odsotnost prisotnega
Filmske grozljivke so ponavadi zasnovane tako, da proti koncu razkrijejo vir groze, ki jo običajno predstavljajo človek, pošast ali nadnaravna sila. Slednja je sicer prisotna v Čarovnici iz Blaira, vendar pa je film nikoli ne pokaže. Naslovna čarovnica ostaja zasidrana v glavah tako glavnih junakov kot gledalcev in obstaja zgolj v njihovi domišljiji. Kadar se v filmu zgodi kaj strašnega, je kamera usmerjena v temo iz katere je moč slišati srhljive zvoke. Več od tega ne potrebujeta ne film ne gledalec; groza je bistveno bolj avtentična in neprijetna, če je skrita v temi in ne razkrije svoje podobe in motivov. Gre za podobno zoprn občutek, ki smo ga mnogi doživeli v otroštvu, ko smo ob ugasnjeni luči razmišljali, da se v temi skriva zlodej.
4. Film je odprl vrata novemu žanru grozljivk
Mnogi so prepričani, da je Čarovnica iz Blaira prvi film z najdenimi posnetki, vendar temu še zdaleč ni tako. Koncept lažnih dokumentarcev, ki so ustvarjali namišljeno realnost ter jo gledalcu servirali kot avtentično, je v sedmi umetnosti prisoten že od 60. let naprej, tovrstno tehniko pa so spretno uporabile klasike kot je Cannibal Holocaust, Man Bites Dog in Ghostwatch. Drži pa to, da je obravnavana grozljivka ta pristop snemanja filmov popularizirala in ustvaril cel kupi imitatorjev; od uspešne franšize Paranormalno, španskega šokerja Snemaj! in blockbusterjev tipa Cloverfield. Popularnost omenjenega žanra je moč pripisati očarljivi gverilskosti materiala, ki je odražala pristni realizem, katerega je bistveno težje najti v tradicionalno posnetih filmih.
5. Domišljija ne potrebuje denarja
Ena od najbolj težavnih ovir, s katero se srečuje vsak filmar, je seveda denar… Oziroma pomanjkanje le-tega. Četudi to še zdaleč ne drži, je bila tudi v 90. letih še vedno močno prisotna mentaliteta, da za nastanek dobrega filma potrebuješ denar. Veliko denarja. Če tega nimaš, je najbolje, da opustiš kariero filmarja. Čarovnica iz Blaira oz. režiserja Myrick in Sanchez sta ena od tistih, ki sta s svojim filmom uspela dokazati ravno nasprotno; da denar ni ovira, če si dovolj kreativen in da se je še kako možno znajti tudi z minimalnim finančnim vložkom. Nenazadnje pa; bi kdo pomislil, da lahko ustvariš finančno uspešnico iz filma, v katerem trije ljudje slabo uro in pol tavajo po gozdu in bežijo pred temo?
Zaključek
Čarovnica iz Blaira, ki letos obeležuje 23. letnico svojega obstoja, je med oboževalci grozljivk deležna deljenih odzivov; njeni namerno amaterski pristop, močno zanašanje na prisotnost odsotnega in umazana nespoliranost sta za nekatere odraz avtentičnosti in vzdušnosti, ki ju v filmih pogosto pogrešamo. Za druge predstavlja razvlečen in dolgočasen zmazek o treh študentih, ki se podijo po gozdu. A ne glede na to na kateri strani ste, je filmu nemogoče odreči zasluge za domiselno uporabo modernih tehnologij v namene marketinga ter krepitve dejstva, da je včasih najbolj strašljivo tisto, kar je očem skrito.
Viri slik: IMDB
