Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Šund (1994)
-
- 23 maja, 2024
- 17:33
27. marca 1995 sta na odru prizorišča Shrine v Los Angelesu mlada filmska ustvarjalca sprejela oskarja za izvirni scenarij. Svojo karierno prihodnost sta od tistega trenutka naprej lahko le slutila. Prvi je postal eden najbolj vplivnih in priljubljenih filmarjev vseh časov, drugi pa je bil zaradi zasebnih težav prisiljen v nizkoproračunsko produkcijo in skorajšnjo popolno anonimnost. Leta 1995 sta sprejela oskarja za skupinsko delo na filmu, ki še danes navdihuje nove generacije filmskih navdušencev in spada v vsak resen filmski »bucket list«. Šund je zaslužen, da je Ezekiel 25:17 postal najbolj iskan svetopisemski odlomek, da je Samuel L. Jackson leta in leta krasil mnoge meme, da se je injekcija adrenalina trdno usidrala v kolektivni filmski ikonografiji in da so izvirni, bistroumni, posebni in ‘kul’ filmski dialogi postali nujna komponenta dobrih filmov.
Dvojec filmskih obsedencev
Quentin Tarantino in Roger Avary sta se v osemdesetih kot sodelavca spoznala v izposojevalnici videokaset s filmi Video arhivi. Oba fanatično obsedena s filmskim svetom in ustvarjalno naravnana sta kmalu začela snemati svoje filme. Avary je posnel kriminalni triler Zoe do groba (1993), Tarantino pa uspešnico Stekli psi (1992). Svoje prijateljstvo in ustvarjalno sodelovanje sta kronala leta 1994 s filmsko senzacijo Šund (1994). Čeprav je pod izvirni scenarij podpisan le Tarantino, Avary pa pod idejo za zgodbo, je vsem, ki so seznanjeni z Avaryjevim delom, jasno, da je imel ta pri scenariju veliko besede. Preverjena in uspešna naveza Avary-Tarantino pa na žalost ni nikoli več ustvarila skupnega scenarija. Avary je celo dejal, da je moral v nekem obdobju prekiniti poznanstvo s Tarantinom, saj je ta vse, kar je Avary povedal, »vpijal kot goba«. To posredno obtožbo o plagiatorstvu je kasneje omilil, in še danes prijateljujeta. Predlanskega poletja sta zagnala tudi svoj filmski podkast, ki je poimenovan prav po mestu, kjer sta se spoznala – Video arhivi.
Mozaična pripoved
Šund, ki letos praznuje svojo tridesetletnico, sestavljajo tri zgodbe s sedmimi epizodami. V nelinearni pripovedi, ki je danes množično zastopana tako v filmski kot tudi televizijski produkciji, so filmski protagonisti ene zgodbe v drugi le stranske osebe. Ta nenavadnost je pri občinstvu poskrbela za nekaj mešanih občutkov. Predvsem filmski kritiki takšnega pristopa k zgodbi na začetki niso posvojili, med njimi je bil celo najbolj znani filmski kritik Roger Ebert, ki pa je kasneje priznal, da je bil film zanj ob prvem ogledu preveč nenavaden, da bi opazil njegovo kvaliteto in pionirstvo. Prizori, ki si ne sledijo v kronološkem redu so danes stalnica ne le pri Tarantinu, temveč tudi pri drugih uveljavljenih filmarjih (Nolan, Iñárritu, Lynch), pred tem pa so se (sicer redkeje) tega pristopa posluževali tudi klasiki Welles, Lean, Goddard, Allen, Fellini idr.
Reciklaža filmskih junakov, prizorov in žanrov
Kriminalna črna komedija pa svoje edinstvenosti in posebnosti ni kazala le v nelinearni pripovedi, pač pa tudi v ponovni uporabi oziroma reciklaži ustaljenih filmskih likov in žanrov. V Šundu najdemo specifike gangsterskega filma, komedije, grozljivke in celo muzikla. Še najbolj ga kot enotno žanrsko vezivno tkivo povezuje groteskni in absurdni humor. Tudi liki so v mafijskih najetih morilcih, odsluženem boksarju, femme fatale in skrivnostnem in karizmatičnem mafijskem šefu vsi prežvečeni klišeji, a prav zgodba jih poveže v izviren in znamenit filmski mozaik.
Film je poln pop kulturnih referenc in direktnih posnemanj in poklonitev filmskim klasikam, kot so Fellinijev Osem in pol (legendarni twist Johna Travolte in Ume Thurman), Poljub smrti (kovček s skrivnostno svetlečo vsebino), Psycho (kadri v avtu), celo risanka Kremenčkovi ima svojo posvetitev. Reinterpretacija, mešanje slogov, samonanašalnost so vse značilnosti postmodernizma, ki se je po književnosti uresničil tudi v filmu.
Nasilje in tarantino-esque
Tarantino in Avary sta na oskarjih v kategoriji za izvirni scenarij premagala konkurenco filmskih scenarističnih titanov, in sicer Woodyja Allena (Krogle nad Broadwayjem), Richarda Curtisa (Štiri poroke in pogreb), dvojec Frances Walsh in Peter Jackson (Nebeška bitja) ter mojstra evropske produkcije Krzysztofa Kieslowskega (Tri barve: Rdeča). Scenarij je poln nepozabnih filmskih dialogov in znamenitih stavkov, ki jih filmski navdušenci še danes redno citirajo. Film zaznamuje tudi skrajno in mestoma absurdno nasilje. Koščki možganov v laseh Samuela L. Jacksona, posilstvo in rešetanje trupel so le nekateri izmed najbolj nazornih prizorov, ki v gledalčevem filmskem spominu ostanejo za vedno. Leta 2018 se je v Oxfordski slovar zapisal termin »Tarantino-esque«, ki označuje filme z značilnostmi nazornega nasilja, nelinearne zgodbe in satirične vsebine.
Glasbeni pop koktajl
Kljub temu, da Šund nima izvirne glasbene podlage, se je ta vseeno izkazala kot njegov integralen del. Film pospremijo mnoge glasbene uspešnice, ki jih (tako kot žanre) Tarantino meša v enega najbolj kul mikstejpov vseh časov. Že uvodni Misirlou (podlago, ki jo je poleg Šunda kasneje popularizirala tudi skupina Black Eyed Peas) napove ne le odlično filmsko doživetje, pač pa tudi album, ki je retro poklon nekaterim največjim hitom. Album Šund je dosegel visoko 21. mesto na Billboard 200 lestvici, Neil Diamondova klasika Girl, You’ll Be a Woman Soon, ki si jo v filmu prepeva Uma Thurman, pa 59. mesto na Billboard Hot 100.
Neodvisni filmi postanejo marketinška oznaka
Šund je prva resna uspešnica neodvisnega filma. Narejen z 8 milijonskim proračunom, je zaslužil več kot 200 milijonov dolarjev. Ta finančni uspeh je spremenil politiko večjih hollywoodskih studiov, ki so se do tistega trenutka vztrajno otepali neodvisnih filmov. Šund ni pokazal, da lahko tudi filmi z majhnim proračunom zaslužijo velike denarje, pač pa celo pobirajo glavne filmske nagrade (zlata palma, oskar). To je omogočilo mnogim avtorskim režiserjem, da se predstavijo širšemu občinstvu, saj je narastlo povpraševanje po podobno odbitih in neobičajnih filmih. Vprašamo se lahko, koliko so Paul Thomas Anderson, Wes Anderson, Christopher Nolan, brata Coen, Guy Ritchie in drugi filmarji, ki jih zaznamuje edinstven slog filmske pripovedi, lahko za svojo prepoznavnost zahvalijo uspehu Šunda. Nasprotno pa so mnogi mnenja, da je Šund s svojim uspehom pravzaprav uničil neodvisno filmsko produkcijo, saj so se studii začeli vmešavati še v področje, ki je bilo prej imuno na producentske zaslužkarske imperative.
Ostale zanimivosti
1. Film na lestvici IMDb najbolje ocenjenih filmov zaseda visoko 8. mesto, na Rotten Tomatoes pa mu uporabniki namenjajo pozitivnih 96 %.
2. Vincent Vega, lik, ki ga v Šundu igra John Travolta, naj bi bil brat g. Blondinca v Steklih psih. Tarantino je celo napisal scenarij za film, v katerem bi v času pred obema filmoma, nastopila oba brata Vega, a se projekt nikoli ni izpeljal.
3. Uma Thurman je najprej zavrnila vlogo Mie Wallace, Tarantino pa naj bi jo naposled prepričal s svojim entuziazmom do projekta, ko ji je kar preko telefona bral svoj scenarij.
4. Vlogo Vincenta Vega naj bi si zelo želel odigrati Daniel Day Lewis, a je Tarantino v tej vlogi želel Travolto.
Viri slik: Polygon, IMDb, Rolling Stone, TMDb
