Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Rojstvo naroda (1915)

Pojdimo kar takoj »k rasizmu«: Ne bojimo se cenzure, saj ne želimo žaliti z neprimernostmi ali opolzkostmi, ampak kot pravico zahtevamo svobodo, da pokažemo temno plat napačnega in s tem osvetlimo svetlo stran kreposti – isto svobodo, ki je pripisana umetnosti pisane besede – tisti umetnosti, ki ji dolgujemo Sveto pismo in Shakespearova dela. To je mednapis ali pa celo “prednapis”, ki otvori prvi filmski spektakel, ko ljudje še niso bili navajeni nemih filmov, ki bi trajali 3 ure; ki je bil sprva odobren, kasneje pa prepovedan in je podiral rekorde gledanosti, tudi zato, ker se je znal proda(ja)ti in ob rekordni promociji vzporedno najemal bele jezdece za oglaševanja predvajanj na vseameriški turneji; ki je provokativen, kar gre v promet.

1. Kje vse je problem?

Obenem so temnopolte vloge zasedali belopolti igralci, tako prvi mestoma izgledajo malodane groteskno in ko člane KKK prikažeš kot junake, črnci pa preganjajo bele device z Juga (pa imamo pregovorno spolno agresijo močneje obdarjenih črncev nad belkami, ha!) je »krog« sklenjen. In seveda je film prispeval k vzponu Kukluksklana, ki je obdržal svojo moč še približno pol stoletja od tedaj. Griffith v času Pripadnika klana (prvotni naslov), po lastnih besedah, ni bil rasist, a pri vprašanjih in dejstvih, ki jih ta film postreže, bi bilo moč splesti mnoštvo teorij glede sporočilnosti ali same avtorjeve prepoznavnosti v tej zgodbi o ameriški državljanski vojni, boju temnopoltih za pravice in dveh povezanih družinah, sicer različnih polov države, katerih mlajši člani med seboj gojijo simpatije.

2. “Tehnikalije”

Če umetniško delo dobro prodaš, boš dobro prodal tudi sebe. Tako Griffith velja za iznajditelja vseh najpomembnejših tehnik filmske naracije, vendar se je kasneje izkazalo, da je kar nekaj avtorjev že v prvih letih 20. stoletja preizkušalo podobne tehnike. Vendar veličina tega umetnika tiči v njegovem oblikovanju do tedaj znanih elementov montažne skladnje v »tekoč«, subtilnejši filmski jezik. Od tu dalje naj bi film postal »odrasel«. Npr. veliki plan se je uporabljalo že prej, a še nikdar za psihološke namene in predstavitve detajlov igralčevega obraza, ki mu poslej ni bilo več treba (teatralno) mahati z rokami. In če je gledališčno tudi kamera poprej stala v parterju in spremljala dogajanje, se je pri Griffithu pomešala med igralce. Kadriranje, mešanje planov in seveda klasična montaža, ki je tu dosegla dotedanji vrh, so kakopak vzbujali čustva pri gledalstvu, ki se je z videnim konkretneje, bolj čustveno identificiralo. In tu posledično nahajamo pričakovani moment, ko se gledalca jebe v glavo, saj je ta že tako potopljen v družinsko dramo in bo s tem lažje »prenesel« politično sporočilo na drugi strani. Gre za angažiranost prestavitve gledalca v filmski čas in prostor, ko avtor z montažo predstavlja različne ideje in jih širi, razlaga. Potem je tu še križna montaža, vzporedni prikaz istočasnih dogodkov na različnih mestih, ki se danes zdi tako samoumevna, ko nas režiserji potegnejo v prizore reševanj ali pregonov in gradijo napetost v »finalu« – več rezov znotraj prizora in spreminjanje položaja kamere prinašajo učinek hitrosti in napetosti kljub dozdevno (pre)dolgi sekvenci. In tudi znotraj bitke se lažje znajdeš, ko je (kot tu) posneta z več kamerami, kar kasneje npr. vidimo pri Kurosawinih Sedmih samurajih.

3. Sporočilnost

Nič čudnega, da je ob tako suverenem in kot že rečeno medijsko podprtem načinu kontinuirane filmske pripovedi, tako zmontirana zadeva postala potencialno sredstvo za manipulacijo in neutrudljivo-sploh s percepcije tedanjega gledalca-skušala zabrisati mejo med (filmsko) fiktivnim in dokumentarnim. Kritika Amerike, rasistična manipulacija, izkrivljanje resnice in potvarjanje zgodovine…? Z Griffithovim blockbusterjem se bodo vedno znova postavljala in tudi odpirala nova vprašanja. Morda manj zgražanja in več zavedanja, da smo opozorjeni.

Viri slik: newyorker.com, dailymotion.com

Sorodni članki

Poiščite nas na družbenih omrežjih