Filmi, ki so spremenili filmsko industrijo: Noč živih mrtvecev (1968)
-
- 24 junija, 2025
- 11:00
Na prvi oktobrski dan leta 1968 je v kinodvorane prispel celovečerni prvenec tedaj neznanega Georga A. Romera z naslovom Noč živih mrtvecev. Priznani ameriški filmski kritik Roger Ebert se je udeležil ene od premier in poročal o nenavadnem obnašanju občinstva, ki se je na film odzvalo tako čustveno intenzivno kot še nikoli doslej; poleg pričakovanih krikov groze je bila dvorana pogosto zavita v čisto tišino, še posebej, ko je zgodba zavila v – za tedanje standarde – zelo temačno smer in si privoščila enega od najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma. Gledalcem je hitro postalo jasno, da so priča nečemu posebnemu.
Kako je mogoče, da je minimalistični film, posnet za pičlih 120 tisoč dolarjev, s povsem neznano igralsko zasedbo in skromno vsebinsko zasnovo, postal orjaška uspešnica, ki je v blagajne prinesla skoraj 30 milijonov dolarjev, hkrati pa tlakovala pot rojstvu pošasti živega mrtveca / zombija, ki poleg vampirjev velja za enega najbolj priljubljenih stvorov v zgodovini filma?
V nekaj točkah poglejmo, kako je film Noč živih mrtvecev za vedno spremenil filmsko industrijo.
1. Rojstvo filmske invazije zombijev
Koncept brezmožganskih pošasti, ki se hranijo s človeškim mesom, je bil sicer – v zelo omiljeni obliki – prisoten v nekaterih grozljivkah iz 50. in 60. let (dober primer je Invazija tretjih bitij iz leta 1956), toda Noč živih mrtvecev je prvič predstavila lik zombija, kot ga poznamo danes; kot napol razpadajočih mrtvec, ki vstane z groba in se v komatoznem stanju sprehaja naokoli v želji, da bi se hranil z mesom živih ljudi. Tisto, kar je ljudi tako močno prestrašilo pri zombijih, je ravno njihova “človeška” pojava in neverjetna telesna vzdržljivost. Verjetno največja tragičnost zombijev pa je ta, da predstavljajo ljudi, ki so nekoč živeli, še več čustvenega bremena pa je padlo na tiste, ki se morajo pred zombiji braniti, saj slej ko prej naletijo na “mrtvo” različico nekoga, ki so ga nekoč poznali oz. do njih gojili močno navezanost.
2. Učbeniški primer popolnega gverilskega filma
Romero je film Noč živih mrtvecev posnel v gverilskih pogojih, kar se pozna tudi na končnem izdelku; večina dogajanja je omejenega na eno samo lokacijo (zapuščena podeželska hiša, ki je bila predvidena za rušenje), igralsko ekipo so sestavljali sami naturščiki, podrobnosti invazije živih mrtvecev pa so posredovane preko skromnih televizijskih in radijskih sporočil. S prebrisanim minimalističnim pristopom je Romero uspel epsko zasnovano zgodbo o globalni katastrofi predstaviti na bolj intimen in emocionalen način, saj se je bolj kot na spektakularno akcijo in hiter tempo zanašal na razvoj osrednjih likov in prikaz njihovih konfliktnih odnosov med čakanjem na rešitev. Bolj preprosto povedano; Noč živih mrtvecev je film, po katerem pomanjkanje denarja ni bil več izgovor za slabo kvaliteto izdelka.
3. Zombiji kot politično dejanje
Noč živih mrtvecev morebiti res na prvi pogled deluje kot še ena klasična zgodba o pošasti in boju za preživetje, vendar pa je mnogo več kot to; Romero s svojimi subtilnimi pripovednimi prijemi dostavi ostro kritiko ameriške družbe 60. let, med drugim se dotakne politične paranoje obdobja hladne vojne (poročila o invaziji živih mrtvecev so v filmu namerno konfliktna in na ravni lažnih novic), rasnih napetosti (v glavni vlogi nastopi temnopolti Duane Jones, kar je bila za tiste čase drzna poteza, do njegovega lika pa preostali belopolti nastopajoči ves čas gojijo nezaupanje) in predvsem agresivnega kapitalizma, ki ljudi spreminja v nasilne zombije z neobvladljivim apetitom po lastnem človeškem mesu. Kar pa je najbolj žalostno; Noč živih mrtvecev problematizira tisto, kar je danes še vedno zelo aktualno oz. ostaja nespremenjeno.
4. Ni upanja, ni prihodnosti!
Filmi z žalostnimi konci so bili leta 1968 vse prej kot novost (klasični filmi noir so se temu pogosto izogibali), toda v žanru grozljivk je dotedaj zgodba pogosto pripeljala do srečnega zaključka, kjer je dobro premagalo zlo. V Noči živih mrtvecev tega upanja ni več; invazija zombijev uide nadzoru, vsi človeški liki na koncu tragično umrejo (še celo Ben, ki edini preživi noč, je ustreljen po tem, ko ga pomotoma zamenjajo za zombija) in planet ob nastopu še posebej depresivne odjavne špice ni rešen. Mnoge gledalce sta močna brezizhodnost in pesimističen epilog močno razburila in tudi dandanes še vedno močno streseta do kosti.
5. Lansiranje kariere enega od velikih kraljev filmskih grozljivk
Velikanski uspeh filma je pričakovano ustoličil režiserja Georga A. Romera kot novega kralja grozljivk, kar je v naslednjih letih dobro unovčil s klasikami kot so The Crazies, Martin, dolgo izgubljeni celovečerec The Amusement Park in seveda z nadaljevanji franšize o živih mrtvecih (Zora živih mrtvecev, Dan živih mrtvecev) v 70. in 80. letih. Glavna odlika Romerovih filmov je bila, da so bili vedno ustvarjeni po njegovi drzni viziji in so potihem pisali pomembna poglavja zgodovine grozljivk. Romero, ki nas je zapustil leta 2017, je bil v zadnjih letih kariere morebiti res manj uspešen s svojimi projekti, vendar pa mu je nemogoče odreči velikanskega vpliva, ki ga je imel na številne generacije tako filmarjev kot gledalcev po vsem svetu.
Zaključek
Noč živih mrtvecev je film, pomemben iz dveh razlogov; je učbeniški primer filma, posnet v gverilskih razmerah, ki vse svoje pomanjkljivosti obrne sebi v prid in ustvari nekaj, kar bi moral služiti kot zgled vsem neuveljavljenim filmarjem, ki so še vedno prepričani, da je edina pot do dobrega filma velikanska vreča denarja. Hkrati pa je film pomemben z vidika razvoja grozljivk, saj je občinstvu predstavil popularni lik zombija, ki tudi danes ostaja trdno zasidran v popkulturno zavest.
