Evforija: genialen konec ali veliko razočaranje?
Serija Evforija je ta teden na HBO predvajala svojo zadnjo epizodo. Tretja sezona je med gledalci povzročila veliko razprav in deljenih mnenj. Mnogi so bili presenečeni nad smerjo, v katero je zavila zgodba, medtem ko so njeni igralci v času med sezonami postali tako veliki zvezdniki, da je serija začela zaostajati za njihovimi karierami. Ustvarjalec Sam Levinson je sicer dobil priložnost zaključiti zgodbo s tretjo sezono, vendar so bile težave v njeni zasnovi in izvedbi preveč očitne, da bi se zdelo nadaljevanje smiselno.
Ko je Evforija leta 2019 nepričakovano udarila na HBO, je hitro postala fenomen. Gledalci so dobili serijo z izstopajočimi liki, drzno vizualno podobo in pripravljenostjo prikazati teme, ki jih televizija običajno obravnava precej bolj previdno. V ospredju je bila sprva Rue, ki jo izvrstno upodablja Zendaya, in njen boj z odvisnostjo, a so kmalu tudi drugi liki dobili prostor za razvoj in lastne zgodbe.
V prvih dveh sezonah, ki ju je močno zaznamovala pandemija, je serija raziskovala srednješolsko življenje skozi teme drog, spolnosti, nasilja, družbenih pritiskov in iskanja identitete. Tretja sezona pa naredi velik časovni preskok. Srednješolske hodnike zamenjajo odraslejše okoliščine, znani liki pa se znajdejo v povsem novih življenjskih vlogah.
Rue zdaj sodeluje v svetu organiziranega kriminala in tihotapi droge za nevarne preprodajalce, povezane z nočnim klubom. V zgodbi ostajajo prisotni tudi nekateri stari antagonisti, vključno z Laurie. Številni drugi liki pa delujejo, kot da so ujeti v povsem drugo serijo. To še posebej velja za Cassie, ki jo igra Sydney Sweeney. Njena zveza z Nateom (Jacob Elordi) doseže vrhunec s poroko, ki bo nedvomno ostala ena najbolj kontroverznih odločitev sezone. Maddie (Alexa Demie) medtem prevzame povsem novo vlogo v Cassiejinem življenju, slednja pa se preobrazi v spletno zvezdnico, katere zgodba pogosto meji na karikaturo.
Jules (Hunter Schafer), ena osrednjih osebnosti prvih dveh sezon, je v tretji sezoni potisnjena na rob dogajanja. Njena prisotnost je omejena na nekaj prizorov, ki imajo le malo vpliva na razvoj ali razplet zgodbe. Precej več prostora dobi Alamo (Adewale Akinnuoye-Agbaje), lik, s katerim gledalci doslej niso uspeli vzpostaviti posebne povezave. Tudi Nate, nekoč eden ključnih motorjev dogajanja, je večkrat prikazan skoraj kot parodija samega sebe.
Sam Levinson že dolgo velja za enega bolj kontroverznih televizijskih ustvarjalcev, tretja sezona Evforije pa tega vtisa ni spremenila. Po kritikah, ki jih je prejel zaradi serije The Idol in načina, kako je obravnaval lik Lily-Rose Depp, se je tokrat pod drobnogledom znašla predvsem obravnava lika Sydney Sweeney. Njena zgodba je pogosto tako nenavadna in pretirana, da se gledalec nehote vpraša, ali gre za resno dramo ali skoraj za posmeh lastnemu liku.
Levinsonu je težko oporekati vizualni talent. Posamezne epizode so izjemno posnete, režija je pogosto impresivna, kamera pa ustvarja nepozabne podobe. Težava se pokaže predvsem pri scenariju, kjer ambicija pogosto prehiti smiselno pripoved.
K dodatnim težavam je prispevalo tudi dogajanje zunaj snemalnega prizorišča. Že dolgo krožijo govorice o napetostih med Sydney Sweeney in Zendayo, kar naj bi vplivalo tudi na omejeno število njunih skupnih prizorov. Serijo je zaznamovala tudi tragična smrt Angusa Clouda, ki je kot Fez v drugi sezoni odigral eno najpomembnejših vlog. Tretja sezona se mu sicer pokloni, vendar njegova odsotnost dodatno prispeva k občutku razdrobljenosti zgodbe.
Po poročanju medijev se Evforija s tretjo sezono dokončno poslavlja. Glede na razplet in okoliščine je to verjetno tudi najbolj logična odločitev. Igralci in igralke so medtem postali globalne zvezde, usklajevanje njihovih urnikov pa je vse težje. Hkrati se zdi, da mnogi med njimi iščejo nove ustvarjalne izzive, namesto da bi ostajali ujeti v svetu, ki je že zdavnaj izgubil začetno svežino.
Tretja sezona tako deluje predvsem kot izpolnitev pogodbenih obveznosti, ne pa kot zgodba, ki bi jo ustvarjalci nujno morali povedati. Kljub vizualni razkošnosti in nekaj izstopajočim prizorom gre za zaključek, ki deluje presenetljivo prazen. Serija, ki je nekoč veljala za eno najbolj drznih in relevantnih televizijskih uspešnic svoje generacije, je v zadnjem poglavju izgubila svojo identiteto in predvsem jasno rdečo nit, ki jo je nekoč naredila tako posebno.
Viri slik: People, IGN SEA, Esquire, ScreenRant
