Dune: Prerokba E4: Dvakrat rojena
Četrta epizoda nadaljuje zgodbo serije Dune: Prerokba z dvema osrednjima dogajanjema: Valyinim obiskom kraljeve prestolnice, kjer skuša izboljšati odnose med Sestrstvom in Imperijem, ter Tulinim spopadanjem z mlajšimi sestrami na Wallachu IX, ki jih stres zaradi skrivnostnih znamenj in Liline smrti potiska v kaos. Po vzpostavitvi osnovne zgodbe in ozadja se napetost v četrti epizodi začne povečevati, vendar ne doseže vedno pričakovane razburljivosti. Epizoda ponuja vpogled v glavne pomanjkljivosti serije, kljub obetavnim elementom.
Že od začetka serija očitno stremi k temu, da bi postala nova Igra prestolov za HBO – še posebej to izstopa v tej epizodi. Pri svojem jedru je Dune: Prerokba politična drama, prepletena z zapleti plemiških družin, kraljem na prestolu in neizprosno borbo za oblast. A politični elementi serije niso njen najmočnejši del. To velja tudi za četrto epizodo, kjer cesarjeva negotovost vodi do tesnega sodelovanja z Desmondom Hartom, načrt za bombardiranje Landsraada pa ne uspe vzbuditi globokih čustev ali napetosti.
Dve zgodbi, dva problema
Glavni problem serije ostaja igra nekaterih igralcev, čeprav tudi scenarij ne ponuja veliko priložnosti za poglobljene nastope. Mlajši igralci se pogosto trudijo izraziti intenzivnost dogajanja, Travis Fimmel v vlogi Desmonda Harta pa še vedno deluje predvsem kot ekscentričen lik brez posebne globine. Svetla točka epizode je Edward Davis, ki briljantno upodobi negotovega mladega barona Harrowa Harkonnena. Njegova kombinacija navidezne samozavesti in notranje negotovosti pred Velikimi hišami je izjemno prepričljiva in dodaja svežino sicer povprečni epizodi.
Drugi ključni del epizode, kot nakazuje že njen naslov, se osredotoča na Tulo in dogodke na Wallachu IX, kjer znamenje Tiran-Arafela postopoma prevzema Sestrstvo. Skupinske sanje in srhljiv obred z umetniškimi izdelki pripeljejo mlajše sestre na rob obupa, Tula pa se mora spoprijeti s kaosom. Ta zgodba znova dokazuje, da ima serija zanimive ideje, vendar jih ne zna vedno učinkovito realizirati. Olivia Williams sicer mojstrsko upodablja Tulo, a tudi njena igra ne more zgodbi vdihniti več globine. Najmočnejši trenutki se pojavijo, ko opazujemo, kako kolektivni strah vpliva na sestre – denimo, ko Emeline skoraj stori samomor, preden jo Jen pravočasno ustavi. A tudi tukaj dobimo le drobce zgodb mlajših sester, saj je večina časa posvečena Tuli.
Jasno je, da Tulina zgodba vodi k nastanku znamenite Mantre proti strahu, samoafirmacije, ki jo poznamo iz knjig in filmov o Dune: “Ne smem se bati. Strah ubija um. Strah je mala smrt, ki prinaša popolno uničenje.” A prav tukaj se serija znova ujame v past predzgodbe – ponuja razlago, ki lahko, a pogosto ne, ustreza našim pričakovanjem.
Premalo časa za kvaliteten zaključek?
V epizodi, ki izmenično spremlja sestre Harkonnen in njune različne dileme, se zgodba serije pomika naprej, a na žalost brez resnične privlačnosti. Poskusi posnemanja politične drame Igre prestolov ne uspejo, saj so trenutki, ki bi morali biti napeti, večinoma dolgočasni. Ob bližajočem se koncu serije se postavlja vprašanje, ali bo ta uspela zaključiti zgodbo na zadovoljiv način z le še dvema preostalima epizodama.
