Christopher Reeve: večni Superman
“Junak je vsak posameznik, ki najde moč, da vztraja in vzdrži kljub neznosnim oviram.” – Christopher Reeve
Christopher Reeve bo občinstvu vedno ostal v spominu kot prvi igralec, ki je uprizoril Supermana na filmskem platnu. Toda podvigi, ki so mu kot Supermanu uspeli na velikem platnu, so bledi v primerjavi z dejanskim junaštvom človeka, ki ni dovolil, da bi mu uničujoča nesreča in posledična paraliza preprečili, da bi izgubil voljo do življenja. V spomin njegovemu življenju prihaja letos na velika platna novi dokumentarni film Super/Man: Zgodba Christopherja Reeva, ki občinstvu ponuja intimenen vpogled v njegovo preobrazbo čez noč, njegovo privajanje na življenje s paralizo ter na njegovo volgo vodilnega zagovornika invaldisnosti in raziskav, ki bodo vodile do izboljšane kvalitete življenja paraliziranih.
Reeve se je najprej uveljavil kot gledališki igralec. Njegov prvi nastop na Broadwayu je bil leta 1975, kjer je nastopil ob boku legendarne Katherine Hepburn, ki mu je napovedala zelo svetlo prihodnost v svetu filma. In imela je prav. Do leta 1978, je Reeve z izidom prvega Supermana postal zvezda. Bilo mu je komaj 24 let, ko si je priboril filmsko vlogo, za katero je vedel, da go bo izstrelila med zvezde. Ampak hkrati se je zavedal, da če mu ne uspe v to vlogo vložiti več kot 100%, bo njegove kariere konec še preden se je dobro začela. Mnogi so bili skeptični, da bo film uspešen, med drugim tudi njegov lastni oče. Toda Reeve je svetovno občinstvoe osvojil s svojim nastopom, videzom, samozavestjo in spretno fizično komedijo v vlogi Clarka Kenta, in večina ostaja mnenja, da njegova upodobitev Supermana ostaja najboljša. Po velikem uspehu Supermana, si Reeve ni želel nastopiti v klišejskih akcijskih filmih, in zavrnil je ogramno velikih vlog, in še več milijonov. Želel si je vlog, ki so mu predstavljale izziv, pa naj so bili to neodvisni filmi ali igre na Broadwayu. Po grenki ironiji je Reeve le nekaj dni pred svojo tragično nesrečo zaključil film Above Suspicion, v katerem je odigral paraliziranega policista.
Maja 1995 se je Christopherjevo življenje, in življenje njegove družine v trenutku obrnilo na glavo. Christopher je bil izkušen jezdec, ki se je ježe sprva naučil v sklopu priprav na snemanje filma Ana Karenina leta 1985. Začel je trenirati s profesionalci in kmalu tudi tekmovati na profesionalni ravni. Tistega usodnega dne sam ni občutil nikakeršne treme, prav tako ni dobil nobenega vtisa, da bi bilo s konjem karkoli narobe. Ko pa se je podal na progo, se je konj pred tretjo oviro nenadoma ustavil. Reeve je poletel preko konja, roke so se mu zapletle v vajeti in na tla je priletlel z glavo naprej. Sunek udarca mu je zdrobil obe zgornji vretenci v hrbtenici, kar je pomenilo, da njegova lobanja in hrbtenica nista bili več povezani. Sam se nesreče ni spomnil, prav tako ne naslednjih dni, ko je bil pripeljan na intenzivno nego in tam ostal 5 tednov in se boril za življenje. Nikoli pa ni pozabil trenutka, ko so mu zdravniki sporočili, da je postal paraliziran od vratu navzdol, da 90% njegovega telesa ne bo mogel več nazirati ali občutiti dotikov, mraza ali toplote, in dejstva, da ne bo mogel več sam dihati in bo moral uporabjati ventilator. Reeve je sprva za nesrečo krivil samega sebe in ko so mu zdravniki priznali, da se njegovo stanje najvrjetneje nikoli ne bo izboljšalo, si je sam želel umreti. Življenje so mu v tem trenutku rešile naslednje ženine besede: “Še vedno si ti, ti. In rada te imam.”
Po nesreči je sledila težaška in boleča rehbilitacija. Od nespečih noči in solz, do finančnih skrbi, Reeve nikoli ni skrival dejstva, da se je težko spopadel z dejstvom, da je bil sedaj priklenjen na invalidski voziček. V svoji avtobiografiji je dejal: “Poleg vseh zdravstvenih zapletov bi rekel, da je najhujši del moje poškodbe dejstvo, da sem zapustil fizični svet – čez noč sem iz udeleženca postal opazovalec. Mislim, da se vsi zavedamo, da se bomo s staranjem postopoma odpovedali cenjenim telesnim aktivnostim in se s tem dejstvom s časom sprijaznimo. Težko pa se sprijaznim z dejstvom, da mi je bilo vse to odvzeto pri dvainštiridesetih. V trenutku. Vsak dan se moram opominjati, da se resnična sreča skriva v odnosih, ampak velikokrat v resnici samo hlinim pogum. Verjamem, da so te stvari pomembne, vendar pogrešam svobodo, spontanost, akcijo in avanturo bolj, kot si upam priznati na glas.”
Eden izmed ključnih ljudi v njegovem življanju je bil tudi igralec in komik Robin Williams. Spoznala sta se leta 1973 na univerzi Julliard. To je bil začetek večdesetletnega prijateljstva. Po Christopherjevi nesereči je bil Robin eden izmed prvih prijateljev, ki je prehitel v bolnišnico. Pred njegovo prvo operacijo, ki naj bi pomagala stabilizirati njegovo hrbtenico, so Christopherju zdravniki dali 50% možnost preživetja. Sam je priznal, da je imel zelo malo upov, da bo operacija uspela. V trenutkih pred operacijo so se naenkrat odprla vrata njegove sobe, in vstopil je moški oblečen v modro haljo in rumene rokavice. Z ruskim naglasom, je oznanil, da je proktolog in da bo sedaj opravil rektalni pregled. Bil je Robin Williams in Reeve se je ob tem trenutku prvič po nesreči nasmejal, in nekako verjel, da bo vse v redu.
Christopher Reeve je trdno verjel, da bo do svojega 50. rojstnega dne spet hodil. Zdravniki, znanstveniki in zagovorniki invalidnosti te trditve niso dobro sprejeli, saj so bili mnenja, da ljudem s poškodbami hrbtenjače vzbuja lažno upanje. Vendar sam je bil prepričan, da je možno s trdim delom vsako še tako nemogočo situacijo izboljšati. S pomočjo strokonjakov in uporabo specializiranih vadbenih naprav za stimulacijo mišic, je telovadil do 5 ur na dan. Verjel je, da bo intenzivna fizična terapija pomagala regenerirati njegov živčni sistem, poleg tega pa je želel, da bi bilo njegovo telo dovolj močno, da bi se vzdrževalo, če bi našli zdravilo za paralizo. Čeprav nikoli več ni dosegel svojega cilja hoje, je od leta 2000 začel ponovno pridobivati sposobnost majhnih gibov v prstih in drugih delih telesa, ter zaznaval vroče in nizke temperature na 65% svojega telesa. Zdravniki so bili šokirani nad izboljšanjem njegovega stanja, ki so ga pripisali njegovemu intenzivnemu režimu vadbe.
Trajnostna poškodba je resda upočasnila njegovo kariero, ni pa je ustavila. Ljubezen do igre in filma ga ni nikoli zapustila. Leta 1997 se je prvič preizkusil kot režiser; TV film V mraku z Gleen Close v glavni vlogi, je požel veliko hvale in Reeve je vedel, da njegova kariera kljub poškodbi, ni izgubljena. Zaigral je v TV filmu Dvoriščno okno, priredbi filma Alfreda Hitchcocka iz leta 1954, ter leta 1997 izdal avtobiografijo Še vedno jaz. Ena izmed njegovih zadnjih vlog ga je popeljala nazaj v svet Supermana, ko je v manjši vlogi nastopil v seriji Smallville.
Christopher Reeve je umrl 10. Oktobra 2004 za posledicami zastoja srca. Njegova žena Dana Reeve je za pljučnim rakom umrla le 18 mesecev kasneje. Vsi trije otroci so člani upravnega odbora fundacije Christopher & Dana Reeve, ki je bila po njuni smrti preimovana njima v spomin in je namenjena raziskovanju zdravila za poškodbe hrbtenjače in skrbi za ljudi, ki živijo s posledicami poškod hrbtenice. Reeve sam mogoče res ni doživel časa, ko bo poškodbe hrbtenice možno pozdraviti. Vendar njegova zagnanost in trdo delo, ki ga je vložil, da bi zbral sredtsva za raziskave matičnih celic in izboljšanje terapije za poškodbe hrbtenice, so olajšali življenja mnogim. Leta 2019 je njegov sin Will Reeve, ki danes dela kot novinar, opravil intrvju s posameznikom, ki je utrpel podobne poškodbe kot njegov oče, in po treh letih zdravljanja in terapije ponovno shodil. Sicer bo pot do popolnega okrevanja še dolga, ampak to je velik korak naprej za ljudi, ki živijo s paralizo.
