Beneški filmski festival 2022: Florian Zeller po očetu tokrat še o sinu
-
- 8 septembra, 2022
- 10:00
Sedmi je bil tudi naš zadnji dan na beneškem filmskem festivalu. Končali smo festivalsko sredo z ogledom dveh zanimivih ameriških produkcij. Najprej smo si ogledali Dreamin’ Wild, nato pa še težko pričakovani film The Son.
The Son je film režiserja in pisca gledaliških iger Floriana Zellerja. Poznate ga najbrž iz lanskih oskarjev, kjer je glavni igralec Anthony Hopkins presenetil vse in zmagal oskarja za najboljšega igralca v glavni vlogi za film The Father (2020), Zeller pa je domov odnesel kipec za najboljši prilagojen scenarij, saj film izhaja iz gledališke igre.
Tokrat nam je režiser ponovno postregel z odlično ekipo, a manj ambiciozno zgodbo. V njej spremljamo očeta Petra, ki se ponovno poveže s sinom Nicholasom iz svojega prejšnjega razmerja. Nicholas je depresiven in ne ve točno kaj ga muči, zato povzroča veliko preglavic, ki jih hoče njegov oče odpraviti.
Videti je, da zgodba ne tvega veliko in tako hitro postane dokaj predvidljiva. Pri sladoledih bi ga lahko opisali kot vaniljo, saj je zelo dober, ampak ni pa drugačen ali vrhunski. Deluje zelo dobro v številnih pogledih, vendar mu nekaj manjka, da bi naredil tisti preskok. The Father je imel izjemnega Hopkinsa, ki je film dvignil na visoko raven. Na drugi strani imamo tukaj številne dobre predstave, a ne dobimo tiste vrhunskosti s strani Hugha Jackmana. Vsi smo pričakovali, da se bo Jackman potegoval za oskarja, a kaže, da sta trenutna favorita prej Brandon Fraser in Austin Butler, ki sta se veliko bolj izkazala.
Režija se ponovno izkaže, saj nas Zeller z omejenostjo zgodbe in lokacij odlično posrka v dogajanje. Tudi zgodba je koherentna in ima proti koncu zanimiv pogled na celoto, a moramo vseeno izpostaviti The Father, kot boljši končni izdelek. Florian Zeller si je očitno sestavil odličen recept, ki bo všeč večjemu občinstvu in bo v gledalcih vzbudil želeno reakcijo. Ogled vsekakor priporočamo.
Dreamin’ Wild je film režiserja Billa Pohlada in govori o glasbeniku Donnieju Emersonu (Casey Affleck) in njegovi družini. Z bratom sta v mlajših letih posnela ploščo, ki ni bila precej uspešna, a se je 30 let kasneje zgodil čudež in sta zaslovela. Donnieja preganjajo duhovi preteklosti in se spopada s čustvi, ki mu jih ne uspe obvladati.
Film je posnet po resnični zgodbi in se posveti predvsem tematiki družine. Nagovarja nas, da ima družina, ne glede na vse, prioriteto, medtem ko je stranska zgodba osredotočena na glasbo. Najprej smo mislili, da bo glede na opis filma v ospredju glasba, a drugačen pogled na že večkrat viden žanr filma z veseljem sprejmemo. V njem se naučimo nekaj pomembnih zadev, a nikoli ne preidemo točke filma, kjer bi vse skupaj postalo vrhunsko ali se lotilo več različnih tematik. Uspešno so vključili družino, a tudi na tej točki ostali, zato je vse drugo v ozadju. Casey Affleck in družba nam s tem podajo solidno zgodbo z novo glasbo, ki je še zagotovo niste slišali. Ogled bi vam zato priporočali.
S tem se tudi končuje naš zadnji dan na beneškem filmskem festivalu 2022. Upamo, da vam bomo lahko naslednje leto poročali še več podobne vsebine na 80. ediciji festivala. V kratkem bomo objavili še seznam naših najljubših filmov s festivala in pregled izkušnje s prvo novinarsko akreditacijo.
