5 ključnih dejavnikov, ki jih potrebuje odličen scenarij
Čeprav je filmski scenarij le zametek in osnova za preostalo produkcijo, je ključen in nepogrešljiv del vsakega filma. Že sloviti filmski ustvarjalec Alfred Hitchcock je govoril, da za dober film potrebuješ le tri nujne stvari: scenarij, scenarij in scenarij. Naj gre za nizkoproračunski kratki film ali pa za hollywoodsko uspešnico, se dober film vedno začne z dobrim scenarijem, slabega scenarija pa ni zmožna rešiti še tako dobra režija. Poglejmo si nekaj ključnih komponent, ki jih za svoje pisanje upoštevajo odlični scenaristi.
1. Pisanje, ki pritegne
Dober scenarij mora biti napisan tako, da pritegne bralca. Pri tem se filmski scenarij prav nič ne razlikuje z dobro napisano prozo, ki ima pred sabo isti cilj – zadržati svojega bralca v trdnem primežu zgodbe. Filmski scenaristi si to največkrat zagotovijo tako, da že na začetku scenarija spišejo prizor z jasnim ciljem: gledalca dovolj močno pritegniti za zgodbo, ki sledi. Prav zato se mnogi filmi začnejo z akcijskimi sekvencami, epskimi spopadi, najbolj skrivnostnimi kriminalističnimi primeri, nenavadnimi situacijami in ekstravagantnimi liki. Če scenarij ne bo napisan tako, da bralec hitro obrača strani, se v produkcijo filma zagotovo ne bo spustil noben filmski producent.
2. Jasna tema
O jasno izraženi temi govori mojster scenaristike Paul Schrader, ki je napisal scenarija za vrhunska filma Taksist (1976) in Pobesneli bik (1980). Schrader pravi, da scenarist s pomočjo jasno izražene teme bralcu deli svojo edinstveno izkušnjo sveta. Pisec scenarija mora za temo svojega besedila najti primerno metaforo – v Taksistu je tema osamljenost, metafora za to pa taksi oziroma rumena krsta, kot ga je poimenoval Schrader. Prej kot bo scenarij uspel vpeljati temo, prej se bo gledalec lahko povezal z zgodbo. To je jasno režiserju Martinu Scorseseju, ki se brez tega osnovnega vodila ne loti snemanja filma. Poglejte le uvodne prizore njegovih filmov, kot so Taksist, Pobesneli bik, Dobri fantje (1990) pa njegove novejše filme Tišina (2016) in Morilci cvetne lune (2023). V vseh teh primerih nam je Scorsese po predlogi scenarija skozi jasno temo prikazal in vpeljal tri stvari: edinstven filmski svet, zasnovo zgodbe in zanimive filmske like.
3. Ključne stvari se vedno pokažejo, nikoli povejo
S temo je tesno povezan tudi ključni princip pisanja scenarija: ne povej, pač pa pokaži. Dolge nize informativnih a suhoparnih dialogov lahko skoraj vedno nadomesti vizualno učinkovit prizor. Schrader princip pokaži, ne povej približa z metaforo, ki jo mora najti scenarist, a poglejte, kako v Amadeusu (1984) v enem kratkem izseku prizora scenarij Petra Shafferja učinkovito predstavi Salierijev značaj in renome, zariše glavno temo filma ter vpelje dramsko premiso zgodbe.
Pokazati in ne povedati pa ni nujno omejeno le na sliko, pač pa se lahko ustvarjalci filmov za isti učinek poslužijo tudi učinkov zvoka. Šokantno učinkovit je primer filma Zvok metala (2019), kjer sosledje dveh podobnih prizorov (drugi prikazan skozi perspektivo gluhega glasbenika) ustvari intenziven odziv na hud hendikep, ki je doletel glavnega lika filma.
4. Težke odločitve likov
Bralca scenarija lahko k zgodbi še dodatno pritegnejo hude dileme, s katerimi se morajo soočati glavni liki. Pa naj bo to najbolj klišejska dilema o odločanju med romantičnimi snubci ali pa moralna dilema Roberta Oppenheimerja, ki je zadevala življenja vseh Zemljanov. S scenarijem pisci približajo situacije, ki morajo karseda točno prikazati položaj in dilemo predstavljenega lika. Poglejte, kako mojstrsko to stori režiser Mike Nichols v Diplomirancu (1967) s postavitvijo kamere za razgaljeno nogo igralke Anne Bancroft.
Čeprav postavitev kamere ponavadi določita režiser in direktor fotografije, je v tem prizoru še polno stvari, ki slikajo čudaškost, nenavadnost, mučnost in nerodnost. Ena najbolj vidnih je zagotovo glasba, ki v kontrastu z Benovo živčnostjo in nelagodnostjo, gledalcu zelo dobro približa situacijo, v kateri se je znašel mladi Ben Braddock. Začuda pa v scenariju ni omembe glasbe, ni opisov Benovih nerodnih premikov in ni opisanih postavitev kamere. Dober scenarij se namreč zaveda, da je le osnova za filmsko produkcijo. Svoj doprinos mora k scenariju prispevati še ogromno drugih mojstrov svojega področja, napisan prizor pa mora imeti vedno dovolj manevrskega prostora za to, da režiser, direktor fotografije, oddelek za zvok in drugi zablestijo na svojem področju.
Filmskim likom se velikokrat pred pomembno odločitvijo doda še tempirano bombo, in s tem se ustvari napetost. Poglejte, kako v enem najboljših filmskih prizorov vseh časov Quentin Tarantino k dilemi francoskega kmeta, ali naj izda jude, ki jih skriva v svoji kleti, doda tempirano bombo v obliki grozečega pogleda SS polkovnika Hansa Lande.
5. Dialogi
Dialogi naj v dobrem filmu ne bi opravljali nalog ekspozicije, oziroma bi se to moralo vsaj čim bolj omejiti. Tudi načelo, da naj dialogi posnemajo vsakdanji govor drži le deloma. Za primere nenavadnih dialogov se le spomnite filmov Wesa Andersona, Quentina Tarantina, Yorgosa Lanthimosa in Davida Lyncha. Dialogi so namenjeni oblikovanju lika. Če je lik čudaški in tak, ki ga verjetno v svojem življenju ne boste spoznali, ni nič nenavadnega, če je tak tudi njegov del dialoga. Dialog bo v dobrih filmih razkrival, kaj lik misli sam o sebi, kakšen vtis želi dajati, predstavljal bo likov vrednostni sistem in v združku s tem, kar počne, dodajal liku večplastnost in verjetnost, da vas bo lahko zabaval, strašil, spravljal ob pamet ali pa navdihoval. Poglejte si, kako z dialogom svoj vrednostni sistem predstavita detektiv Vincent Hanna (Pacino) in tat Neil McCauley (De Niro) v Vročini (1995). Tisti, ki ste film že gledali, pa lahko zaznate, kaj od povedanega dejansko drži.
Viri slik: Industrial Scripts, Slash Film, Frame.io, IMDb, Almost Ginger
