Pingvin: E2: Izobčenka je nazaj
Pingvin v drugi epizodi HBO-jeve miniserije ubere manj senzacionalno pot kot v prvi, a to gledalca v precej spretnem poglabljanju likov ne zmoti bistveno. Po začetni predstavitvi so ustvarjalci miniserije drugi epizodi nekoliko več časa namenili razkrivanju večplastnosti likov, kar unovči ponovno odlična igra glavnih igralcev. Kljub tehnični kvaliteti miniserije, pa smo lahko po drugi epizodi vendarle upravičeno zaskrbljeni, ali bodo ustvarjalci uresničili ambiciozne apetite, ki so jih predstavili s prvo epizodo.
Hipnoza in Arkham
Druga epizoda se začne s kinematografsko privlačno posneto hipnozo, preko katere hipnotizer Sofii Falcone ponudi svojo pomoč, ki jo Sofia odkloni. Oz Cobb je polno vpet v izpeljavo prevare, ki jo bo nad Falconeji izpeljal s sodelovanjem z družino Maroni, kar predstavlja pomembno stopničko v njegovem lovu na kriminalno oblast. Kmalu spoznamo, da je Ozovi mami demenca že močno napredovala, a Pingvin tragične novice zaradi drugih skrbi očitno še ni pripravljen sprejeti. Zaradi spodletele zadolžitve mlademu Vicu se skrha na videz trdno zaupanje. S Pingvinovo rešitvijo tik pred zdajci pa se zariše možna pot sodelovanja med Sofio in Pingvinom.
Izobčenka je nazaj … a brez napetosti
Druga epizoda ima nekaj posrečenih trenutkov – en izmed boljših prizorov je zagotovo občutek izobčenosti Sofie, ki je učinkovito prikazan s prijateljico iz otroštva, ki skuša hčerko podzavestno zaščititi pred serijsko morilko (čeprav ni logično, zakaj bi si prijateljica sploh želela obnoviti odnosa, če jo Sofia zdaj straši). A je ta Sofiina stigma je bila že predstavljena v prvi epizodi in liku ni dodala dodatnih simpatij. Še en ponovljen in že viden prizor je recikliran, ko se na Pingvinovo milost prepuščen znajde mladi Vic. Le da gledalca zdaj za Vica ni več skrbi, saj ga je Pingvin kljub prikazani brutalnosti dokazano vzljubil. V drugi epizodi tako ni pravega ostrenja odnosov in konfrontacij med glavnimi akterji zgodbe. Šibko ustvarjena napetost pa se je vedno razrešila priročno hitro in se ne vzdržuje preko celotne epizode. Pogrešamo tudi komičnost, ki jo je vpeljala prva epizoda. Resda je pred nami še šest epizod, a zaradi nekaterih ponavljanj se lahko vprašamo, če ni bilo materiala dovolj le za celovečerni film in ne za osemdelno miniserijo.
Na četrtini miniserije
Pričakovanja gledalcev so po drugi epizodi zagotovo nekoliko upadla, a vseeno smo šele na četrtini serije, kar je prezgodaj za končne presoje. Tudi potenciala v likih je dovolj, da bodo epizode, ki sledijo storile to, kar je uspešno uspelo prvi – gledalca še enkrat več neustavljivo potegnile v turobni Gotham, ki ga poseljujejo nadvse zanimivi liki.
