10 (zaenkrat) najslabših filmov letošnjega leta

Za vas smo tokrat pripravili lestvico 10 najslabših filmov leta 2025 (zaenkrat). Vsi našteti filmi nas niso prepričali – prej obratno in za nekatere od njih bi bilo bolje, da sploh ne obstajajo.

War of the Worlds

War of the Worlds, nova različica legendarne radijske igre Orsona Wellesa o invaziji nezemeljskih bitij, je bila posneta na vrhuncu korona pandemije leta 2020 in potem pet let čepela v bunkerju. Z dobrim razlogom; gre namreč za dolgočasno, amatersko, nemarno zmontirano in slabo odigrano reklamo za produkte studia Amazon, ki je film izpljunil na površje letos poleti v skoraj popolni anomimnosti; verjetno je tudi ekipa filma ugotovila, da je spacala katastrofo s poceni posebnimi učinki, prisiljeno “čustveno” dramo in pomanjkanjem suspenza. Končni rezultat? Film, ki vam ga ni treba gledati, saj resnično ničesar ne zamujate. 

The Home

Ameriški komik Pete Davidson je širšemu občinstvu najbolj poznan kot tip, ki je hodil s starletami kot so Ariana Grande, Kate Backinsale, Margaret Qualley in Kim Kardashian. S psihološko grozljivko The Home je očitno želel ljudem dokazati, da je resen igralec, vendar je pri tem pogorel; zgodba o mladem prestopniku, ki mora opravljati družbeno koristno delo v domu za upokojence, je obupno predvidljiva, klišejska in plitka, ne pomaga pa ji niti to, da se Davidson skozi film sprehaja popolnoma zbegano in brez jasne ideje, kako bi se njegov lik moral obnašati. Grozljivka, kjer je najbolj strašno to, da se kar noče in noče končati. 

Stotnik Amerika: Pogumni novi svet

Kakšna je prihodnost Marvelovega superherojskega vesolja v Pogumnem novem svetu, ki ga propagira četrto poglavje ikoničnega Stotnika Amerike, kjer naslovno titulo prevzame Sam Wilson v igralski interpretaciji Anthonyja Mackieja? Ne ravno obetavna. Stotnik Amerika: Pogumni novi svet je utrujen, nedomiseln, nevznemirljiv in dolgočasen superherojski pofl, ki ne uspe skriti dejstva, da nima nobenega razloga za obstoj. Edini razlog za ogled filma je Harrison Ford v stranski vlogi ameriškega predsednika Thaddeusa Rossa, ki v zadnjih petnajstih minuta mutira v Rdečega Hulka. 

Klovn v koruznem polju

Obstaja še slabša stvar od slabega filma; to je agresivno povprečen film. Gre za film, ki je tako pozabljiv, generičen in nenavdihnje, da je o njem škoda izgubljati besed. Klovn v koruznem polju se sicer ponaša z nekaj dobrimi trenutki in (resda neizkoriščenim) potencialom, toda film je nametan s toliko klišeji in predvidljivimi triki, da mejijo na žalitev gledalčeve inteligence. Film pa še najbolj pogrne pri svojem kontradiktornem sporočilu, ki obenem moralizira starejšim, da podcenjuje inteligenco mladih ljudi, pa četudi slednje prikaže zgolj kot neumne hedoniste, ki večino časa pijejo alkohol, se zakajajo in seksajo. 

Holland

Distopični psihološki triler Holland je tiste vrste film, ki bi moral delovati; režiserka filma Mimi Cave je pred leti prepričala z brutalno satiro Fresh, v glavni vlogi nastopa Nicole Kidman (ona je tudi edini razlog za ogled filma) in zgodba se ponaša s klasičnim konfliktom med idilično skupnostjo, ki pod fasado blišča in dobrih odnosov skriva nekaj grozljivega. Kaj točno je šlo pri filmu Holland narobe? Skoraj vse; Cavova je sicer samozavestna režiserka, ki pa tokrat ni povsem kos svojim ambicijam, zgodba nerodno skače med črno komedijo, satiro in psihološko srhljivko, dogajanje pa je povečini sterilno in dolgočasno. Kot že rečeno; če film ne bi imel Kidmanove, bi še hitreje utonil v pozabo. 

Ed Kemper

Filmi, ki prikazujejo življenja resničnih serijskih morilcev, so vedno dvorezni meč, saj je v takšnih primerih meja med informativno biografijo in moribdno eksplotacijo zelo tanka. Potem pa obstaja še tretja pot, ki jo ubere Ed Kemper, biografija istoimenskega serijskega morilca, katerega resnična zgodba je dovolj utrgana za filmsko adaptacijo, toda pričujoči film se namesto premišljenega psihološkega portreta sprevrženega morilca raje poslužuje neokusne eksplotacije njegovih zločinov, katerih namen je zgolj praznoglav šok. Edino, kar film Ed Kemper, uspe sporočiti, je to, da je bil naslovni klavec resnično utrgan, za kaj globjega pa mu zmanjka motivacije. 

Hurry Up Tomorrow

V karieri priljubljenih glasbenikov pogosto pride točka, ko ti mislijo, da so večji od življenja in se na vse kriplje trudijo dokazati javnosti, da so mnogo več kot zgolj všečni popevkarji. Ta faza je očitno doletela tudi pop zvezdnika The Weeknda, ki je s psihološkim trilerjem Hurry Up Tomorow želel dokazati, kako prazno in frustrirajoče je lahko življenje oboževanega glasbenika, ki se sploh ne zaveda pravih razsežnosti svojega vpliva na občinstvo. Pustimo ob strani to, da se film ponaša z zlajanim sporočilom o tem, kako tudi bogati in oboževani “trpijo”, Hurry Up Tomorrow je zmedena, pretenciozna in brezciljna izguba časa, ki skuša imitirati surrealno poetiko Lyncheve klasike Mulholland Drive, vendar pri tem popolnoma zgreši tarčo. Lahko špekuliramo z možnostjo, da je brezciljnost filma tudi njegova poanta, ampak še vedno mora od tega kakšno korist tudi gledalec. 

Kinda Pregnant

Ne bomo se spuščali v debato o tem, če je Amy Schumer smešna oz. če je sploh kdaj bila smešna. Lahko pa z gotovostjo trdimo, da njeni filmi niso pripomogli k temu, da bi bi bili prepričani v njene komične talente. Kinda Pregnant, romantična komedija o ženski, ki hlini nosečnost, dokazuje zgolj to, da Schumerjeva ne razume niti osnovnih pravil komedije in da še vedno rada igra vloge narcisoidnih in pohlepnih žensk, ki izkoriščajo ljudi okoli sebe v zgolj lastno korist. Schumerjeva se je v preteklosti že izkazala kot dobra igralka (primer je družinska drama The Humans), zato bi mogoče v prihodnje več sreče preizkusila v bolj resnih vodah. 

G20

G20 deluje kot film, ki bi ga posnel Steven Seagal; generičen akcijski triler, ki skuša kopirati zmagovalno formulo kultne uspešnice Umri pokonočno, vendar pri tem gledalca spravi v zadrego. Prvi problem je že ta, da v glavni vlogi akcijske junakinje nastopi (ne, ne šalimo se) Viola Davis. Davisova, ki je najbolj znana po svojih dramatičnih vlogah, je tokrat izklesana in srborita ameriška predsednica, ki se se na mednarodnem srečanju G20 postavi po robu teroristom. Četudi se trudi po najboljših močeh, žal Davisovo nikoli ne kupimo kot neustrašno akcijsko ikono, še posebej v prizorih, kjer več kot očitno namesto nje nastopajo kaskaderji. G20 tudi zunaj bizarne izbire za glavno vlogo ne postreže z ničemer omembe vrednim; bledi zlikovci, slabo skoreografirani akcijski prizori in scenarij na ravni CHAT GPT-ja so dodatni razlogi, da s filmom G20 ne velja izgubljati časa. 

Locked

Anthony Hopkins in Bill Skarsgaard skupaj v istem filmu? Zdi se kot nekaj, kar niti pod razno ne more biti zanič, kajne? Žal je odgovor vse prej kot vzpodbuden; Locked se sicer ponaša z zanimiv zapletom (tatič ostane zaprt v avtomobilu premožnega skrivnostneža), vendar se iz tega ne rodi nič omembe vrednega; dogajanju dokaj hitro zmanjka dobrih idej, družbeni komentar filma je izredno plitek in nedodelan, Hopkins pa v filmu ne bi mogel zveneti bolj naveličano. Locked je film, ob katerem nič ne zamujate.

Poiščite nas na družbenih omrežjih