10 najboljših ZF filmov vseh časov

Ste se kdaj vprašali, po čem izstopa dober znanstvenofantastični film? Morda po scenografiji, ki ima velik distopičen oziroma odtujen potencial? Morda po kostumih, ki se najbolj razlikujejo z vsakdanjimi oblačili? Morda ključen doprinos prispevajo filmski pripomočki, srh vzbujajoči zlikovci ali pa mogoče epski posebni učinki? Morda res izvirna zgodba? Čeprav se na prvi pogled zdijo ZF filmi oddaljeni od povprečne človeške izkušnje, jo žanrski okviri znanstvene fantastike pravzaprav vedno povzdigujejo. Kot najboljša drama, bo tudi dobro narejen ZF film ponudil uvide o človeku in njegovi naravi, o odnosih pa tudi o abstraktnejših potencialih ter problemih družbe. Poglejmo si nekaj filmov, ki v žanru izstopajo tako močno, da jih lahko uvrstimo med nosilce tega elitnega in nadvse zanimivega žanra.

10. Terminator 2: Sodni dan/Terminator 2: Judgment Day (1991)

Kar težko je verjeti, da so znameniti citati »Hasta la vista, baby. No problemo. I need your clothes, your boots and your motorcycle. Terminated.« vsi iz istega filma. Jamesu Cameronu (Titanik, Avatar) je v drugem delu Terminatorja uspelo ustvariti posrečeno zmes nostalgije po prvem delu, dramatične zgodbe, spontanega humorja in čustvene vpetosti gledalca. Sodni dan je poslastica za vsakega ljubitelja filma, saj poskrbi za vse, kar lahko ponudi edinstven filmski svet: simpatičnega protagonista in njegovega navidez neuničljivega pomagača, trdovratnega in iznajdljivega zlikovca, odlično zrežirano akcijo, izbor igralcev, ki se v svoji vlogi počutijo domače in zanimivo zgodbo.

9. Stvor/The Thing (1982)

Najboljši film kralja grozljivk Johna Carpenterja (Noč čarovnic, Megla) se začne, ko skupina znanstvenikov na Antarktiki medse dobijo krvoločen izvenzemeljski stvor. Motiv odročne lokacije in paranoičnega nezaupanja v preostale člane ekipe se še 40 let po svojem izidu redno pojavlja v filmih, a skoraj nikoli ni izpeljan tako dobro in napeto, kot je to uspelo Carpenterju. Tej ZF grozljivki je bilo kljub začetnemu slabemu sprejemu usojeno, da v filmski umetnosti sčasoma zavzame mesto klasike. Glasbo za film je napisal legendarni Ennio Morricone in bil za delo »nagrajen« z zlato malino, torej za nagrado, ki se podeljuje najslabšim dosežkom v svetu filma. Morricone je za vestern Quentina Tarantina Podlih osem (2015) uporabil neuporabljeno glasbo, ki jo je napisal za Stvor. Ironično je, da je za Podlih osem Morricone prejel svojega edinega oskarja (pri tem ne štejemo oskarja za življenjsko delo).

8. Pobesneli Max: Cesta besa/Mad Max: Fury Road (2015)

George Miller (Pobesneli Max, Tri tisoč let hrepenenja) je leta 2015 nadaljeval tradicijo post-apokaliptične franšize Pobesneli Max. Čevlje Maxa je po Melu Gibsonu obul Tom Hardy, vročekrvnemu Maxu pa je Miller v Cesti besa pridružil še Furioso, ki jo je utelesila Charlize Theron. Avstralski režiser vam v tem filmu ponudi edinstveno in distopično scenografijo, ki bi jo lahko zaradi moreče puščavske prostranosti vzeli za prispodobo pekla. Hardy in Theron uspeta praktično brez dialogov tvoriti posebno igralsko kemijo, ki ima orise platonske ljubezni. Za izvrstno in kultno filmsko izkušnjo skrbi tudi humor, ki ga v filmu ni malo, predvsem pa napeto dogajanja, ki ne popusti do samega konca. Gre za enega od tistih filmov, ki se ne ozira preveč na gledalca, pač pa ga le zagrabi in potegne s sabo v enostavno, a odštekano in tehnično genialno dodelano zgodbo. Miller bo že v tem letu predstavil nov film Furiosa, v kateri bo Anya Taylor-Joy igrala v predzgodbi Ceste besa. Komaj čakamo!

7. Osmi potnik/Alien (1979)

Osmi potnik predstavi protagonistko Ellen Ripley (Sigourney Weaver), ki je na krovu vesoljskega trgovskega plovila med posadko večkrat edini glas razuma. Ridley Scott (Gladiator, Ameriški gangster) v Osmem potniku nagovori številne še danes aktualne teme, hkrati pa zacementira nekatere žanrske osnove: boj z umetno inteligenco, obstoj nezemljanov, navzkrižje interesov znanosti in humanizma, enakosti spolov in mnoge druge. Z izjemno igralsko zasedbo, napeto zgodbo in mučno klavstrofobičnostjo so Scott in ostala snemalna ekipa posneli film, ki definira žanr znanstvene fantastike.

6. Matrica/The Matrix (1999)

Računalniško programirana matrica in izbranec, ki se s svojim obstojem osvobodi jarmov matrice in s tem ogroža virtualno realnost, sta danes tudi po zaslugi nekaterih vplivnežev in teorij zarot zelo prisotna koncepta v splošni zavesti družbe. Čeprav se iz ust nekaterih populističnih mnenj ideje zdijo revolucionarne, pa niso prav nič izvirnega. Izvirna in vizionarska pa je Matrica sester Wachowski. Gre za razmišljujoč in filozofski filmski izdelek, ki ima za idejno osnovo Platonovo znamenito prispodobo o votlini in je poln eksistencialnih dilem, razmišljanj, sugestij in edinstvenih perspektiv. Film briljira tudi v tehničnem smislu – med drugim so nekatere akcijski prizori zavzeli kulten status.

5. Prihod/Arrival (2016)

Denis Villeneuve (Sicario: Onkraj zakona, Ženska, ki poje), ki v današnjih dneh navdušuje ljubitelje filma z znanstvenofantastičnim spektaklom Dune: Peščeni planet, je leta 2016 posnel meditativen in globoko refleksiven znanstvenofantastični ‘slow-burner’. Film, ki se v osnovni po pojavu vesoljskih plovil ukvarja s tem, kako premagati komunikacijsko prepreko med ljudmi in Nezemljani, a v svojem zgodbenem zasuku poetično in intimno razgali človeku imanentno perspektivo gledanja stvari skozi linearen čas.

4. Vojna zvezd: Epizoda 5 – Imperij vrača udarec/Star Wars: Episode V – The Empire Strikes Back (1980)

Filmski producent, scenarist in režiser George Lucas je šel po prvem delu Vojne zvezd na dopust z nezaupanjem, da je lahko film uspešen. Verjetno je temu prepričanju botrovalo sprva veliko nezanimanje in mnoge zavrnitve večjih studiov v njegov projekt zgodbe »iz oddaljene galaksije«. Sledil je seveda ogromen uspeh, ki je Lucasa praktično čez noč naredil multimilijonarja in po uspehu prvega dela, drugi del kultne znanstvenofantastične sage doda ravno suverenost, ki je prvi (kljub mojstrski zasnovi) še ni imel. V Imperij vrača udarec je trk dveh skrajnosti Sile še bolj eksistencialen, dialogi še bolj modri in dodelani, zlikovci v svojih hibah še bolj človeški in protagonisti še bolj junaški. Tudi v scenografiji in kostumografiji je viden še večji vložek in mojstrstvo. Brez dvoma je Imperij vrača udarec najboljši del sage Vojne zvezd.

3. Stalker (1979)

Karkoli bi skušali povedati o filmu Stalker legendarnega ruskega filmarja Andreja Tarkovskega (Solaris, Andrej Rubljov), bi bilo podcenjevanje te transcendentne lirične filmske pripovedi. Dolgi kadri so marsikomu preveč dolgočasni, da bi s filmom zdržali slabe tri ure, a imajo pri Tarkovskem namen vzbuditi intimno in subtilno samorefleksijo. Gledalec, ki ga bo Stalker dolgočasil, se je filma lotil na napačen način, vajen ugodja mainstream pripovedi, brez pripravljenosti na spiritualno in meditativno poglobitev. Presegajoča estetika Andreja Tarkovskega v presežno lepem vedno kontrira razcepljeni in mučeni naravi njegovih junakov–slehernikov. Čar tega filma je v tem, da ga vsak dojame nekoliko drugače, v osebnih niansah in različicah. Stalker nas vodi preko osvoboditve družbenih pritiskov, represij ter norm, osebnih nečimrnosti in pohlepa v intimno, ranljivo in predvsem iskreno samorefleksijo.

2. Iztrebljevalec/Blade Runner (1982)

Iztrebljevalec se začne v prihodnosti, ki je danes že preteklost, in sicer leta 2019. Po viziji pisatelja Philipa K. Dicka (knjižna predolga filma ima slovenski naslov Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?) je takrat človek že sobival z roboti, spoznal razsežnosti njihove škodljivosti, jih izgnal ter za tiste, ki še niso zapustili Zemlje, izumil poklic iztrebljevalca, ki je lovil preostale androide oz. »replikante«. Že upokojeni iztrebljevalec Deckard (Harrison Ford) dobi nalogo najti in uničiti štiri replikante, ki so se s prevratniškimi načrti vrnili na Zemljo. Film pričara posebno noir atmosfero negotovosti in nezaupanja, ki nakazuje hudo humanistično krizo in nihilizem. V takem ozračju se Deckard spusti v vrtinec varljivega in skoraj paranoičnega preverjanja, kdo je replikant in kdo ne, ki se konča pri tem, da podvomi celo v svojo človeškost. Film se posredno ukvarja s tem, kaj bi nas v kibernetski dobi še delalo ljudi, po čem bi se ločevali in ali bi bilo ločevanje sploh potrebno? Opozoriti je potrebno na genialno igralsko predstavo Rutgerja Hauerja, ki odigra vodjo odpadniških replikantov in s svojo improvizacijo (Stavek: »Vsi ti trenutki se bodo izgubili v času kakor solze v dežju,« je bil improviziran) še doda k dvoumnosti filma. Futuristično zgodbo spremlja odlična glasba grškega skladatelja Vangelisa.

1. 2001: Vesoljska odiseja/2001: A Space Odyssey (1968)

2001: Vesoljska odiseja je zagotovo najbolj znamenit, izviren, tehnično dovršen in vpliven znanstvenofantastični film, kar jih je bilo kdaj posnetih. Pogoste kritike tega filma se najbolj oprijemajo njegove abstraktnosti, pomanjkanja jasnega protagonista in odsotnosti dramske premise. Edina konstanta filma je namreč skrivnosten monolit, ki se v zgodovini, ki jo prikaže film, pojavlja redko, a vedno s kolosalnim vplivom na evolucijo. Hladna filmska pripoved Stanleyja Kubricka nima interesa vplivati na gledalčeva čustva, pač pa ji je dovolj hipnotičen učinek, s katerim poskuša posredovati podlago za meditativno izkušnjo, preko katere lahko neobremenjeni razmišljamo o poslanstvu človeka, njegovem preživetju, umetni inteligenci in eksistencializmu. Film v svoji večplastnosti in dvoumnosti zahteva več ogledov, a nikar ne pričakujte, da ga boste kdaj v polnosti dojeli. Kot je nekoč dejal avtor knjižne predloge Arthur C. Clarke: »Če popolnoma razumete 2001, nam je spodletelo. Pomembnejša od odgovorov so vprašanja, ki si jih postavi.« 2001 je monumentalno umetniško delo po mnenju mnogih najboljšega režiserja vseh časov.

Častne omembe

Solaris (1972), Vojna zvezd: Epizoda IV – Novo upanje (1977), E. T. – Vesoljček (1982), Terminator (1984), Brazilija (1985), Nazaj v prihodnost (1985), Osmi potnik 2 (1986), Jurski park (1993), 12 opic (1995), Avatar (2009), Ona (2013), Medzvezdje (2014)